Glasbeno pomnjenje

To prekleto memoriranje.
Res je, da je vsak glasbenik posebnost zase in da se vsi razlikujemo že po svojih predispozicijah (ki jih ljub temu, da mogoče niso najboljše, lahko razvijemo do neslutenih možnosti), a nekaj je, kar poveličuje memoriranje na nezasluženi prestol. Morda učitelji, morda časovna omejenost, učni načti ipd.
Kakor koli že, memoriranje je zadnje (in najmanj pomembno), s čimer naj bi bil glasbenik obremenjen; predstavlja logičen rezultat dolgotrajnega, plodnega dela z glasbo in ne ločenega procesa učenja not na pamet. Vsekakor obstajajo glasbena dela, ki gredo težje v glavo (polifonija, dodekafonija itd.) in prav je, da obstajajo načini, s katerimi se jih pomaga osvojiti (npr. vpisovanje številk, prstnega reda, učenje harmonske strukture, učenje od konca proti začetku, po delih, pomnjenje motivov...), vendar pri tem ne gre pozabiti najpomembnejšega dejstva, zaradi česar smo glasbeniki - da poustvarjamo glasbo. Poustvarjati glasbo pomeni videti, kaj se skriva za notami, pomeni odkriti emotivno-poetično vsebino, ustvariti lastno vizijo glasbenega dela in potlej vse glasbene misli do potankosti oblikovati in jim nadeti ustrezen zven. Kako uresničimo svoje glasbene zamisli, t.j. kako uporabimo svoje telo za produkcijo določenega zvoka (postavljenega v kontekst), predstavlja naslednji korak. Pri vsem tem delu nam pomagajo trije kriteriji za ocenjevanje lastne učinkovitosti: kako med igranjem izgleda naš igralni aparat (da so geste telesa naravne in usklajene z glasbeno vsebino), kako se počutimo (da je naše telo sproščeno oz. čim manj napeto) in končno, kaj slišimo (da je zvočni produkt enak naši glasbeni viziji, notranjemu sluhu). In sedaj pomislimo. To so stvari, na katere moramo biti pozorni, ko npr. igramo klavir (ne samo kadar vadimo, ampak tudi, ko nastopamo). Ali lahko ob vsem tem mislimo še na kaj drugega? Na primer na to, katera nota je naslednja in če bomo srečno prispeli do konca skladbe...Ne! Ne moremo. Če upoštevamo, da moramo v istem času misliti v naprej na glasbeno vsebino, da moramo ustrezno oblikovati misli, ki bodo omogočile prave gibe (za določen zvok), da moramo paziti na to kako se počutimo, kako izgledamo in kako se vse skupaj sliši, ugotovimo, da v glavi ne ostane več kaj dosti prostora za druge misli. Kako se potem v glasbenikovo vadenje prikrade toliko misli, ki niso koristne, ki ga onemogočajo. Zakaj še po tolikem času ne uspe zaigrati dela na pamet brez nepotrebnih zatikanj? Je res kriv njegov slab spomin? Ni! Krivo je vadenje. Vadenje, ki ni zbrano. Zakaj vadenje ni zbrano? Ker glasbenik ne dosega željenih rezultatov. Lahko, da nima jasne glasbene vizije oz. ne ve kaj naj počne z glasbenim zapisom, lahko, da ne ve kako priti do glasbenih zamisli (t.j da se ne zaveda kako ustvariti določen gib, ki bo dal željen rezultat). Če ta, nasprotno, vadi zbrano in produktivno, nikoli ne postane zaspan in njegove misli ne morejo odplavati drugam, saj je preveč navdušen nad rezultatom, ki ga je ustvaril, nad zvokom, nad idejami, ki so sedaj slišne in so dosegle svoj namen.
Glavni problem torej ne leži v spominski kapaciteti posameznika, vendar v njegovem razumevanju glasbe in načinu vadenja - načinu, ki mora vselej vzbujati dobre občutke (končno, mar ne ustvarjamo glasbe zato, ker nas to neznansko veseli?). Spomin konec koncev sploh ni esencialen pri reprodukciji glasbe, saj lahko vsakdo, če želi, igra tudi z not. Prepričanost v glasbeno vsebino (v tisto kar se skriva za notami) in v to, kako se taista vsebina fizično utelesi v zvok, prinaša zaupanje vase in v svoje igranje. In potem se na memorianje niti spomnimo več ne...