Pravljica, kot jo pripoveduje glasba (2.del)

Dobro, počelo umetnosti in sveta?


V prvem delu glasbine pravljice sem s pomočjo dedukcije pokazal, kako glasbena govorica sovpada z govorico narave in sveta; kako so temeljni glasbeni elementi (ritem, harmonija, melodija, polifonija) takisto temeljni elementi življenja na Zemlji. Razmislek sem zaključil z mislimi o vselej kreativni naravi človeka in o tem, kako ga privlači forma oz. oblika (jasno, ko pa ima vse na svetu svojo obliko), ki zagotavlja celoto in lepoto; lepoto, katera nas vsakič znova navda z dobrim občutkom. Zakaj neki?


Ustvarjanje nečesa, kar pridobi obliko oz. nečesa kar ponudi lepoto, mora biti namen človeškega življenja. O tem pričajo neštete stvaritve vsakega posameznika na tem planetu. Vsi vselej nekaj ustvarjamo. Tudi delavci, ki polnijo škatle za tekočim trakom (in trpijo zaradi nekreativnosti na delovnem mestu), ustvarjajo, ko pridejo domov; pečejo kekse, urejajo vrt, pospravljajo klet, skrbijo za otroke itd. Končno, krona in največji dokaz, da je človek namenjen za ustvarjanje, je spočetje in stvaritev otroka (ki je simbol čistosti, dobrote in lepote). Vendar pa je nekaj, kar stvaritev otroka loči od ostalih stvaritev. Ostale stvartive so lahko naša last, med tem ko otrok ni, otrok je starševa stvaritev le v toliko, da mu je omogočeno življenje, ki ga bo popeljalo k njegovim ustvarjalnim ciljem. V slednjem primeru gre za edino stvaritev, ki lahko dalje ustvari novo fizično stvaritev. A pustimo to...

Pojdimo sedaj k dobrem občutku. Z zagotovostjo lahko trdimo, da lepota vzbuja občudovanje oz. dobre občutke (celo estetika grdega nas prisili, da se zavemo posledic slabega in vzbudi željo po dobrem in lepem). Človek je torej srečen, kadar ustvarja, še več, ustvarjanje ga rešuje iz vsakdanjih življenjskih nevšečnosti. Srečen je, ker vidi da je zmožen ustvariti lepoto in nekaj koristnega, srečen je, saj čuti, da z ustvarjanjem izpolnjuje svoj življenjski namen. In če je ustvarjanje življenjski namen oz. če se ob ustvarjanju počutimo dobro, mora biti, da je to najbolj naravno stanje človeka - biti srečen, biti vesel. Veseliti se ob ustvarjanju, občudovati, praznovati čudež življenja, ki posamezniku nudi kreativno moč in svobodo. Iz tega izhajajoč je jasno, da je tista energija (ali če želite duh, duša, substanca), ki človeka ohranja pri življenju in ki je hkrati njegovo gonilo, energija Dobrega (z drugimi besedami Dobro-bit), zakaj naravno stanje človeka je, da se veseli nad lastnim ustvarjanjem , stvaritvami drugih in kolektivno stvaritvijo, naravno stanje je, da je vesel, da dela dobro.
Še en dokaz o tem je, ki se mi vedno znova razkriva skozi glasbo; vrhunski glasbenik je vselej izjemno preprost in dober človek. Nikoli v življenju nisem srečal glasbenika, ki bi me s svojo igro pozitivno presunil in ki ne bi bil tako presunljiv tudi po svoji humanistični plati. Iz tega sklepam, da dobro mora biti pogoj za dosego največje lepote.

In kaj je tista lepota, za katero lahko ta trenutek vsi porečemo, da je največja, neopisljiva in vsem na rapolago in da jo ustvarja največje Dobro, ki si ga lahko zamislimo? Lepota narave. Samo spomnimo se za trenutek, kaj vse ponuja narava na ogled: od mavrice bitij in njihovih edinstvenih življenj (svet flore in favne), pa vse do mogočnih gora, ovitih v tiho odejo, velikega modrega oceana in našega zlatega sonca, ki nas vsako jutro znova pozdravi. Pozdravi in poreče: "Poglej me, ti, ki si ustvarjalec, poglej moje zlato obličje, saj nič manjša ni tvoja zlata ustvarjalna moč, ki kliče po izpolnitvi!" Sonce, še ena stvar, ki nas vedno razveseli (in poboža s svojimi toplimi mehkimi žarki); še ena stvar, ki je simbol dobrega - energije, ki je odločilna za obstoj in razvoj življenja na našem planetu.

Tako je najbrž bilo, da je nekoč naše veliko Dobro ustvarilo naravo. Ste mar že videli, da bi drevesa jokala, ko jeseni odvržejo svoje liste in se pripravijo na zimsko spanje. Ste mar videli, da mladiči jočejo (za razliko od človeških mladičev), ko morajo v svet, stran od matere. Ne. Nič v naravi ne joče. Vse teče in živi z namenom, da se ohrani ravnovesje, da se ohranita in razvijata forma oz. lepota sveta. Zdi se, da vsa bitja instinktivno čutijo, da ustvarjajo za eno celoto, za en svet, za eno lepoto, za eno stvaritev, ki je vselej v razvoju in ki ji ni enake. Zakaj je za nas ljudi to tako težko razumeti? Kje in kdaj smo zašli?

Kakor koli že...če si pustimo biti čuteči in če se zazremo v naravo, človeka in v vse kar je, globoko v sebi začutimo Dobro. Veliko Dobro, ki je bilo tako dobro, da je ustvarilo ves ta čudež življenja, neprimerljiv in neopisljiv v svoji lepoti in razsežnostih.





Pozdrav do prihodnjič! ;)