Glasbena pravljica: Porto

Raje imam Porto, kot Lisbono. Tudi slednja je lepa in vsekakor navdušenemu kulturniku oz. svetovljanu ponuja veliko več. A nekaj je, kar jo dela manj osebno kakor Porto. Morda je njena prostranost, morda bele, visoke staromeščanske hiše, mogočna rečna delta, morda so stolpnice, ki kradejo oblake, ali pač nacionalna mineštra Portugalcev, Brazilcev, Azijatov, Afričanov in turistov, ki se pretaka po širokih mestnih ulicah. Verjetno sem samo jaz. Najbrž.
Meni je topleje, ko pogledam Porto; ko se sprehajam po strmih ulicah in me z obeh strani spremljajo barvite vrstne hišice, oblepljene z edinstveno keramiko

(in še več takšnih, ki so keramiko že odvrgle in v katerih zdaj žive srečni golobi),

ko pogledam staro temno mesto s črno pristaniško dušo, ki (se zdi) je morala nekoč pasti v mavrico, sicer ne bi oblekla nase vseh teh barv, ki malodane kričeče zažarijo, ko v Porto posveti zlato pomladansko sonce.

Pri vsem tem radostnem ogledovanju moram biti pozoren, da se ne zastrmim preveč navzgor proti nebu, saj lahko kaj hitro spregledam kakšno svežo pasjo zadevo, ki jih tukaj nikoli ne zmanjka (ali kot radi opozarjajo Portovci: "Pazi na mine!":)).
Tudi po Portu se sprehaja vse mogoče in prav nič težko ni najti kakšnega reveža, ki se pogovarja sam s seboj ali pač kriči v nebo, ki mu je naklonilo tako bedne dni. Še več je takšnih, ki so trdno prepričani, da je njihova službena dolžnost (če ne že kar poslanstvo) parkirati tvoj avto in za težko delo prejeti svetleči kovanec.
Staro mestno jedro se razživi predvsem podnevi, ko tja zahajajo ljudje po svojih vsakdanjih opravilih in (še pogosteje) nakupih. Ponoči kraljujejo golobi, galebi in reveži.

No, tudi študentje imamo svoje kotičke s tistimi posebnimi lokali, ki jih težko najdeš v drugih evropeiziranih prestolnicah; olepšani z umetnostjo in domačnostjo se zde kot dnevna soba, v kateri si zrasel.
A še lepše, najlepše je, ko greš tja do oceana, ki je od vsega najmogočnejši;