Kot je absurdno vprašanje z naslova objave, je najbrž absurdna tudi njena vsebina. Kakorkoli, nekaj mi pravi, da bi spoznanja, ki se mi odkrivajo tukaj na Zahodu, bilo škoda obdržati le zase.
Večkrat me vprašajo: "Kakšno je tvoje mnenje o Portugalcih?" Pa ne spet to vprašanje! Na tem mestu kresnejo skupaj védenje o neponovljivi edinstvenosti posameznika oz. da stvari pač ne gre tako banalno posploševati, ter dejstva, ki jih upravičuje preposta vsakdanjost - da vendarle obstajajo kulturni vzorci, ki so se zarasli v človeske osebnosti in se sedaj kažejo navzven kot nekakšni skupni družbeni vzorci vedenja in ravnanja.
Portugalska je bila dolgo v krempljih diktature, dolgo je bila odrinjena tja daleč na rob oceana in še danes se pozna, da vpliv Evrope tukaj ni dosegel takšne moči, kot so je bile deležne bolj centralno pozicionirane evropske države. Burna zgodovina, od njenih osvajalskih podvigov, fizične distanciranosti in izoliranosti pa vse do vpliva rimo-katoliške cerkve, je prav gotovo pustila globok pečat tudi v tretmaju medčloveskih odnosov, bontonu ipd.
Če bi me dve leti nazaj kdo vprašal, kaj si mislim o Portugalcih, bi mi na misel padla primerjava z balkanskimi ali sredozemskimi narodi; z ljudmi brez dlake na jeziku, z ljudmi ki dajo vse od sebe, ki so temperamentni, preprosti, neposredni. No, danes ne mislim več tako.
Bolj kot to, da tukaj vsak zase plača svojo pijačo in da neposrednost in temperament prideta, bolj kot kjerkoli drugje, do izraza v skupinskem nogometnem navijaškem elementu (se že kar tresem od te grozljive posplošitve, vendar drugače ne gre) me preseneča eden tistih kolektivnih vzorcev, ki ga še do danes nisem uspel razvozlati: "karakterna dvojnost oz. previdnost" - kako se lahko portugalska odprtost in toplina tako eksponirano kažeta navzven, a ne tudi navznoter. Z drugimi besedami, kako so lahko Portugalci tako topli navzven, vendar tako težko delijo svojo intimo? Naj pojasnim s primerom, ki je zelo očiten.
Kadar se srečata znanca, prijatelja, si navadno izmenjata ogromno lepih besed in se potrudita da njun pogovor (z lahkotnimi temami) steče v smer, ki bo vzbudila dobre občutke. Če je to poznanstvo moško-ženskega ali žensko-ženskega značaja, se v znak pozdrava obvezno (brez izjeme) tudi poljubita (dvakrat: na vsako lice po en poljubček), če gre za moške vezi, poljubčke po pričakovanju nadomesti rokovanje. Tako je na prvi pogled videti, da tukaj vse diši po ljubezni in sočutju. A ta vonj kaj kmalu splahni, ko nastopi druga stran, ki soustvarja dvojnostno stanje - nekakšna skopost v deljenju intime. Če nadaljujem praktični primer; omenjena prijatelja želita ohraniti prijazen pogovor in nasmeh na obrazu tudi, ko je k stvarem potrebno pristopiti drugače. Na primer, ko je prijatelju treba povedati, da nekaterih stvari ne počne dobro, ko mu moramo izpovedati misli, zaradi katerih se počutimo slabo ipd. V takšnih primerih so trenutki zunanje ljubkosti in prijaznosti prej odveč, saj izreka pomembne ugotovitve zahteva neko mero resnosti (celo neizbežnosti), da bi dosegla svoj namen. Do te resnosti pa tukaj pride bolj poredko. Tudi družinske vezi (kolikor sem jih imel priložnost spoznati) vse prevečkrat naseli taisti dualizem in zdi se, da s tem izgubljajo na globini in intimnosti. O intimnosti (ki se dotika ljubezenskega življenja, spolnosti, občutenja sveta ipd.) je sploh bolj malo govora znotraj odnosov med starši in otroki. Še topel objem pogosto zamenjata klasična dva poljubčka ali rokovanje. Tako se lahko celo kakšen zategnjen Slovenec (če ni res preveč preveč slovenski in za katerega poljubček pomeni nekaj več, kot vsakdanji pozdrav) tukaj počuti kot negativ portugalske fotografije - hladnejši navzven (že na videz), a bolj neposreden, ko gre za medčloveske odnose.
Kako je ta dualizem nastal? Zakaj se toliko ljudi boji soočiti oči z očmi? Ne morejo prenesti reakcije? So naučeni, da mora biti reakcija vselej dobra, da morajo vselej vzbuditi nasmeh? Mar ne vedo, da je neposrednost najkrajša pot do sreče za oba udeleženca? Zakaj ta neznanska "previdnost"? So k temu res pripomogle nevarna osvajalska zgodovina, zastrašujoča diktatura, cerkev s svojim vcepljanjem ponižnosti in grešnosti, politika, (ne)kultura medijev? Kdo ve. Verjetno vsega po malem...
Konec koncev pa ne smem pozabiti, da je prav Portugalska taista država, kjer sem našel ljudi, ki so mi zrasli najbliže k srcu. Pa sem spet tam, kjer sem začel, pri absurdnem vprašanju o nogicah...:)
p.s.: Noben par nogic ni portugalski, dva sta slovenska, eden nemški. Je pa res, da so vsi trije pari ne dolgo nazaj skupaj čofotali po portugalskem morju...:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar