"Vse stvari so željne, da se človek ozre po njih, da se jih dotakne s svojo roko; ker za kaj naj bi sicer bile na svetu, če ne, da razveseljujejo človeka? Zato pa jim mora človek vračati svojo ljubezen. In dober človek to rad stori in tudi vedno dela tako; dober človek pogladi živali, ki jih vidi, poboža rože, ki cvetejo, in ogovarja ptice, ki letajo po zraku ali pojo v gozdu in ga razveseljujejo. Človek mora tudi sonce z ljubeznijo pobožati, prav tako sinje nebo in bele oblake na tem sinjem nebu, pomladne mehke vetrove, večerne zarje in drobne zvezde v jasni spokojni spomladanski noči.
Vse stvari so željne človeške ljubezni. Človek pa, ki ni nehvaležen, se ozre z ljubeznijo po slednji stvari, ki je zaradi njega ustvarjena, in slednji stvari posveti troho svoje brezmejne, neugasljive ljubezni. In dokler človek lahko izžareva svojo ljubezen na stvari okoli sebe, toliko časa živi. Kakor bo tudi sonce živelo na nebu in svetilo, dokler bo hranilo v sebi gorkoto do vsega..."
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar