PRAVLJICA, KOT JO PRIPOVEDUJE GLASBA


Kaj je glasba? Kdo smo? Kam gremo? Zakaj gremo? Kaj nam o tem govori glasba?
Kje je meja, ko glasba postane genialna in kaj jo upravičuje? Zakaj je njeno sporočilo tako dragoceno? Kdo so tisti čarovni možiclji, ki v obliki zvokov polnijo dvorane in odre vseh vrst z milijoni in milijoni ljudi v ekstatičnem užitku? Kaj je ta neverjetna sila, ki dviguje ljudi na noge? Je ista, kot tista, ki žene kri po žilah, tista, ki greje otroka v materinem naročju, je ista, kot tista, s katero letimo zaljubljenci?

Če se za hip ozremo v razžarjeno večerno sonce, ki meče svoje tople zlato-bakrene žarke po zasneženih pobočjih gora, neznansko mirnih in veličastnih v svoji tihi mrzli lepoti; če se spomnimo bitij in ne-bitij, ki s svojo glasbo in gibanjem skladajo naš planet, naše vesolje v največjo in najbolj organsko simfonično pesnitev, nam prav zares ni težko ugotoviti kako prastara, prvinska in kako bistvena je lepota vseh vrst. Tudi če zožimo pojmovanje lepote na umetnost, kot višek človekovega prizadevanja za lepoto (npr. na skladateljevo oz. slikarjevo umetnikovanje), se tem dejstvom ne moremo ogniti. Umetnost je stara vsaj toliko, kolikor je star sam človek in njegovo vselej ustvarjalno bistvo, izhajajoče iz neskončnih možnosti in njihovih srečnih kombinacij.
Tu stoji tudi glasba, od prakrika do krčev sintetične glasbe, kot čudež vsega slišnega, v vsej svoji veličini in tišini, nezamenljiva, neopisljiva v svoji brezkončni izraznosti in vplivu na človeka.

Povsem jasno se zdi, da vsakdanje življenje vrhunskega skladatelja vpliva na njegove glasbene ideje, na njegovo glasbeno domišljijo in notranji sluh. Tudi on je le človek, tudi on se zjutraj zbudi, si skrtači zobe, počeše zaležane lase in natrosi kosmiče v toplo mleko. Tudi on ima družino in skrbi ga, da ne bi njegov pubertetniški sin kadil trave in kako majhne so pokojnine in neskončno ga ogreje, ko mu žena po desetletju zakona nameni topel pogled…Vse »majhnosti« se morajo odražati nekje v glasbi, četudi na najbolj nezavednem nivoju.
Življenje se bo podobno razpelo tudi na platno slikarja, in med vrstice poeta. Imamo trdne dokaze, da se to vselej dogodi. Zgodovinarji in poznavalci dodobra premlevajo življenja umetnikov, njihove nazore, odnose, njihove bolezni in veselja ter ugotavljajo, da se v veliki meri odražajo v njihovih lastnih stvaritvah. (npr. bolehen in senzibilen Chopin, triumfalen Liszt, shizofreničen Schumann ali med vojno in v strašnem komunizmu živeči Šostakovič).
Kaj hitro nas lahko dejstva napeljejo na pomislek, da glasba ni nič drugega, kot nekakšen prenos življenja v zvok. Pa tudi če se zaradi najbolj skeptičnih bralcev omejimo in porečemo, da je glasba prenos nekaterih podob, dogodkov, stanj oz. izbranih občutkov življenja v zvok, bom za zdaj zadovoljen. Navsezadnje, to sploh ni tako pomembno. Pomembno je njeno sporočilo. Neopisljivo pomembno.

Kaj je torej genialna glasba, kaj sporoča, za kakšno govorico pravzaprav gre? Za popolno. Kaj je popolno, popolno sploh obstaja?
Iz popolne glasbene govorice je razvidno, da so vsi sestavni elementi glasbenega tkiva (ritem, melodija, harmonija, polifonija) oz. vsi glasbeni detajli (posamezni toni, motivi, melodije, ritmični vzorci itd.) v popoldnem skladju - da se dopolnjujejo, da so odvisni drug od drugega in da se drug drugemu do potankosti prilegajo. Vsaka posameznost ima svoj vsebinski smisel, oblikovno logiko in izrazno moč, saj je organski del celote; celote ki ima karakter, ki jo krasi razpoloženje, ki je živa, ki diha! Da, diha. Kaj pomeni, če nekdo diha? Življenje.


SPOROČILO, KI VSEBUJE VSE ali KAJ GLASBA PRIPOVEDUJE O ČLOVEKU, NARAVI, VESOLJU

Nihče me ni toliko naučil, kot me je o svetu, smislu, o naravi, o bivanju naučila glasba. S pomočjo dedukcije me je pripeljala do mnogih zaključkov, ki so (do sedaj) zadovoljili mnoge moje radovednosti.
Naj začnem s tem, od koder izviramo – iz narave. Najbrž je podobnost glasbene govorice z govorico narave eden največjih osebnih dokazov, da je glasba resnično življenje samo. Še več. Da glasba jasno kaže tudi na smisel našega bivanja oz. celo na naš daljni izvor oz. našo ustvarjalno esenco. Vem, drzne misli… Naj vas povabim po poti, ki se mi že tako dolgo in vztrajno odkriva.
Heinrich Neuhaus, eden največjih klavirskih pedagogov vseh časov, o glasbeni govorici: »Glasbeni jezik je jezik s svojimi zakonitostmi in sestavnimi elementi – ritmom, harmonijo, melodijo in polifonijo. Ima določeno oblikovno strukturo in emotivno poetično vsebino.«
Naj bo ta definicija za zdaj dovolj. Poskusimo sedaj deduktivno – iz glasbe izhajajoč (it tega, kar vemo o glasbi) razmišljati o naravi, o življenju, o nas samih. Primerjajmo glasbeno govorico z govorico sveta.

Zakonitosti
Glasba ima svoje zakonitosti, ki jih razlagajo glasbene discipline, kot so: glasbena teorija, nauk o harmoniji in glasbenih oblikah, kontrapunkt itd.
Imata tudi narava oz. človeška družba svoje zakonitosti? Imata. Razlagajo jih naravoslovno-tehnične, družboslovne oz. humanistične znanosti. Samo spomnimo se nekaterih osnovnih fizikalnih, kemičnih zakonitosti; od gravitacijske sile, centrifugalne sile, izhlapevanja, zmrzovanja, spomnimo se o vzhajanju in zahajanju sonca, o neštetih zakonitostih, ki urejajo naše telo (od rdečih krvničk, čiščenja, do dihanja, kroženja krvi) itd. Z malo spomina lahko pridemo do enormnih številk zakonov in zakonitosti na našem planetu. Zakaj obstajajo zakonitosti v glasbi? Da jo urejajo in spajajo v celoto. Zakaj so zakonitosti na Zemlji? Da jo urejajo in spajajo v celoto. Se tako v glasbi kot v naravi vse prilega drug drugemu in tvori celoto? Se. V genialni glasbi je vsak zvok tam, kjer je njegovo mesto. Celo racionalno - s celostno glasbeno analizo je to mogoče dokazati (še bolj pa z občutenjem). Nič ne izstopa iz celote, da bi nas zmotilo. Je tudi v naravi tako? Tudi v naravi nobena cvetlica ne raste tam, kjer se ne bi na najlepši možen način zlila z okoljem oz. kjer ne bi bilo to najbolje zanjo in za organizme, ki so od nje odvisni. Še če jo človeška roka umetno presadi, se le-ta asimilira v okolje na najboljši možen način. Vse barve se pozdravljajo med seboj. V istem trenutku lahko opazimo zeleni gozd in prostrano nebo, tiho mirno reko in lačno oglašanje čaplje, žabico na lokvanju in močan sončni žarek, ki si utira pot skozi žalostno vrbovo krošnjo. Toliko posameznosti, a le en prizor.

So glasbeni elementi naključje ali imajo kaj opraviti z naravo oz. življenjem?

Ritem
Ritem, prvi in najbolj prvinski glasbeni element. Vse na tem svetu, celo v vesolju kroži v utečenem ritmu. Od planetov, vode v naravi pa vse do krvi v žilah. V umerjenem koraku stopicajo bitja po tleh, v ritmu migetajo peruti ptice v letu, v ritmu se zvijajo ribje plavuti in v ritmu nas vsak dan pozdravi in zapusti naše zlato sonce. V zahodni klasični glasbi obstajata dva osnovna ritmična načina. Dvodelni in tridelni ritmični način. Z drugimi besedami, prvi je razdeljen na 2 dobi (oz. dve glavni dobi), drugi pa na 3. Ob tem ne gre prezreti analogije s človeškim telesom, kjer sta dvodelni in tridelni ritem principalna ritmična načina: dvodelno bitje srca (stisk, spust) oz. tridelni proces dihanja (vdih, kemične reakcije, izdih). Temeljna procesa, ki omogočata življenje na zemlji sta torej očitno razpoznavna tudi v zahodni klasični (in še posebej popularni) glasbi.
Harmonija
Harmonija v glasbi predstavlja sozvenenje tonov. Glede na različne tone v določenem sozvočju lahko proizvedemo različne harmonije, ki imajo svojo specifično barvo, pomen, celo zasnutek karakterja. Vsak ton v akordu ima svoje specifično mesto, jakost, barvo in vsi so odvisni drug od drugega. Harmonije se povezujejo med seboj po določenih pravilih (katera vse prevečkrat kršijo izjeme) v večje glasbene zamisli, vključujoč melodijo itd.
V naravi bi lahko »harmonije« predstavili v neštetih oblikah na neštetih nivojih. Ena travnik, druga gozd, tretja reka, četrta jama itd. Vsaka »harmonija« vsebuje lastne elemente, ki imajo svoje posebnosti, ki so soodvisni in skupaj tvorijo neko celoto (npr. prostrani travnik s svojo barvito podobo flore in favne, nizek dišeči borov gozdiček, hitra reka z rečnim rastjem in majhnimi vodnimi bitji, mrzla jama s trdo temo, težko vlago in rastočimi kapniki …). Harmonije se povezujejo še v večje harmonije (v slednjem primeru npr. v kraško pokrajino), slednje pa še v večje in večje, vse dokler…vse dokler ne primemo za obod vesolja.
Melodija
Pri melodiji se ne bom zadržal preveč, ker je njena povezava s svetom preočitna. Vsak pojav, vsaka stvar, vsako bitje na tem planetu poje svojo edinstveno pesem (četudi je skoraj neslišna). Pesem, ki govori o čutenju življenja, o ljubezni, o veselju, praznovanju, o žalostih in bridkostih, pesem, ki govori o individuumu, ki je tako poseben, da mu ni enakega. Heinrich Neuhaus pravi o tem takole; »Temelj vse glasbe je petje. Praelement vse instrumentalne glasbe so zvoki narave, od ptičjega petja, šelestenja listov, žuborenja potokov pa vse do ječanja razbesnelega morja, grmenja plazu in zavijanja orkana…Toda kaj se sploh lahko primerja z izraznostjo in dražljaji človeškega glasu? Nemogoče je pozabiti na glas, na ta »prazvok«, na človeka in na vse človeško. Kot nekakšen skrivni Bog glas živi v vsaki glasbi, saj vse prihaja iz glasu in se vanj tudi vrača.«
Polifonija
V glasbi je polifonija termin za večglasje, v katerem so vsi glasovi ritmično in melodično samostojni in enakovredni, a vseeno v medsebojni harmoniji in v funkciji ustvarjanja celote. Ene najlepših primerov polifonije v klasični glasbi lahko prav gotovo najdemo v Bachovih delih.
In kaj naj bi sedaj polifonija pomenila v vsakdanjem življenju? Nič drugega kot to, kar vsi humanisti in dobrotniki poudarjajo že stoletja in stoletja. Kako pomemben je vsak individuum na tem planetu. Kot glasovi v polifoniji, vsak od nas poje svojo pesem v svojem ritmu, nobeden ni več vreden od drugega, kajti odsotnost enega bi porušila celotno ravnovesje skladbe imenovane »Svet« in še isti trenutek bi se sesuli v vesoljni prah, kot bi postala neraspoznavna in absurdna genialna Bachova fuga, če bi iz nje odstranili en samcati glas (že odstranitev enega tona bi naredila grozljiv efekt). Dalje, polifonijo bi lahko aplicirali tudi na gibanje planetov okoli sonca (po svojih tirnicah, s svojimi hitrostmi, vsi z namenom izpolniti in ohraniti osončje, odločilno za človeški obstoj) in še in še... »V polifoniji se na najboljši možni način ustvarja umetniška edinstvenost individualnega in obče-ljudskega, človeka in vesolja,« pravi naš učitelj Neuhaus.

Vesel sem, ker z veliko gotovostjo ugotavljam, da so sestavni elementi glasbe takisto principalni sestavni elementi življenja na Zemlji. Spomnimo se na hitro: Ritem: bitje srca, dih, kroženje krvi, kroženje vode na Zemlji, gibanje Zemlje okoli sonca itd. – delovanja odločilna za fizični razvoj in obstoj bitij…Harmonija: združevanje elementov v večje skupine in njihova simbioza (narava: združbe flore in favne, človek: družba oz. civilizacija, vesolje: osončja). Melodija: glas iz katerega vse izhaja in v katerega se vse vrne, neštete pesmi flore, favne in človeka – simbol čustvene note življenja. Polifonija: nezamenljiva pomembnost in ustvarjalna moč posameznika v velikem krogu življenja – krona in namen bivanja.

Oblikovna struktura
Vsako neprecenljivo glasbeno delo ima svojo oblikovno strukturo – lahko je že splošno uporabljena in ima določene zakonitosti (npr. Sonata, Rondo ipd.) ali pač predstavlja kakšno novo idejo forme. Poglavitno je, da so vsi glasbeni elementi organizirani v celoto tako, da tvorijo nekakšno obliko oz. oblikovno strukturo. Tako, kot se v arhitekturi s pomočjo organizacije in modeliranja elementi združijo v krasno palačo ali kot se pri režiranju elementi kamere, teksta, fotografije in igre poklopijo v dober film, se »gradi« tudi povsod drugod po svetu. Začenši z naravo. Vsako bitje je skonstruirano do največje potankosti – z najbolj preciznim aparatom (ki je nespoznaven?) in z največjo mero kreativne domišljije. Samo pomislite na število vseh raznolikih bitij in njihovo posebnost, njihovo edinstveno funkcijo, na njihove barve in vzorce v koži, njihove nagone in navade…Milijarde in milijarde jih je in vsako, vključno s človekom, ima specifično formo oz. oblikovno strukturo. Oblikovno strukturo imajo tudi vse družbe (živalske in človeške) oz. vsak namenski človeški izdelek; od peke torte, urejanja vrta, striženja nohtov, urejanja frizure pa vse do velikih umetniških kreacij. Zdi se, kot da je globoko v človeku, zdi se kot da je del vseh nas, da nas privlači oblikovanje, da želimo stvari organizirati in modelirati. Jasno, ko pa ima vse na tem svetu svojo obliko. Ko pa ustrezna oblika nudi lepoto! Lepoto, ob kateri smo vselej tako navdušeni. Zakaj neki?

Emotivno poetična vsebina
Pa smo že pri zadnji in najpomembnejši sestavini klasične glasbe. Edini, ki ni razložljiva z jezikom, edini, ki jo lahko začutimo le z odprtim srcem. Emotivno poetična vsebina. To je tisto, kar krona palače genialnih arhitektov in platna vrhunskih slikarjev. To je tisto, kar poganja ritem glasbenega dela, da sploh lahko začne živeti. To je tisto kar poganja nas, da sploh lahko začnemo živeti. To je tisto, kar je med vrsticami in kar je včasih tako težko najti. Vendar ko to najdemo, je ves trud poplačan. Ko to najdemo, smo našli pravo lepoto. Čisto, pulzirajočo, edinstveno. In mora biti, da je tako pomembna, kakopak ne. Lepota navdaja z dobrim občutkom, z veseljem. Zakaj?
Še eno pomembno dejstvo je, ki ga glasba tako vztrajno sporoča pa se zdi, da se ga vse premalokrat zavemo: z lepoto je mogoče olepšati, osmisliti in preseči žalost in trpljenje; četudi glasba (ali kakšna druga umetnost) govori o žalosti in trpljenju, ju vedno ovije v edinstveno lepoto. Vse o čemer popolna glasba govori, je torej vselej lepo. Pa boste rekli: »Hja, kdaj pa kdaj umetnik želi, da bi kaj zvenelo tudi grdo in neprijetno.« Res je. Glasba zahteva (ker izhaja iz življenja) tudi kakšen grd obraz, še več kot to, celo brutalne prizore iz vojne (Schostakovitch: Leningrajska simfonija) ipd. A četudi je njena vsebina grdo dejanje, bo njena funkcija ta, da se grdega nemudoma zavemo, da se odzovemo s čustvom: »joj, to je resnično grdo, temačno, grozno«. In dalje: »Želim si, da bi bilo lepo in dobro«. Torej, dasiravno umetnik uveljavlja estetiko grdega, se ta uveljavlja z namenom, da nas opomni o posledicah slabega oz. še pomembneje, da nas navda z željo po lepem in dobrem. Lepota in Dobro - brez dvoma gonili prave umetnosti. Si drznem reči, Dobro in Lepota – spiritus agens življenja? Si drznem reči Dobro, počelo sveta?!

Lep pozdrav do prihodnjič! ;)