Glasbeno pomnjenje

To prekleto memoriranje.
Res je, da je vsak glasbenik posebnost zase in da se vsi razlikujemo že po svojih predispozicijah (ki jih ljub temu, da mogoče niso najboljše, lahko razvijemo do neslutenih možnosti), a nekaj je, kar poveličuje memoriranje na nezasluženi prestol. Morda učitelji, morda časovna omejenost, učni načti ipd.
Kakor koli že, memoriranje je zadnje (in najmanj pomembno), s čimer naj bi bil glasbenik obremenjen; predstavlja logičen rezultat dolgotrajnega, plodnega dela z glasbo in ne ločenega procesa učenja not na pamet. Vsekakor obstajajo glasbena dela, ki gredo težje v glavo (polifonija, dodekafonija itd.) in prav je, da obstajajo načini, s katerimi se jih pomaga osvojiti (npr. vpisovanje številk, prstnega reda, učenje harmonske strukture, učenje od konca proti začetku, po delih, pomnjenje motivov...), vendar pri tem ne gre pozabiti najpomembnejšega dejstva, zaradi česar smo glasbeniki - da poustvarjamo glasbo. Poustvarjati glasbo pomeni videti, kaj se skriva za notami, pomeni odkriti emotivno-poetično vsebino, ustvariti lastno vizijo glasbenega dela in potlej vse glasbene misli do potankosti oblikovati in jim nadeti ustrezen zven. Kako uresničimo svoje glasbene zamisli, t.j. kako uporabimo svoje telo za produkcijo določenega zvoka (postavljenega v kontekst), predstavlja naslednji korak. Pri vsem tem delu nam pomagajo trije kriteriji za ocenjevanje lastne učinkovitosti: kako med igranjem izgleda naš igralni aparat (da so geste telesa naravne in usklajene z glasbeno vsebino), kako se počutimo (da je naše telo sproščeno oz. čim manj napeto) in končno, kaj slišimo (da je zvočni produkt enak naši glasbeni viziji, notranjemu sluhu). In sedaj pomislimo. To so stvari, na katere moramo biti pozorni, ko npr. igramo klavir (ne samo kadar vadimo, ampak tudi, ko nastopamo). Ali lahko ob vsem tem mislimo še na kaj drugega? Na primer na to, katera nota je naslednja in če bomo srečno prispeli do konca skladbe...Ne! Ne moremo. Če upoštevamo, da moramo v istem času misliti v naprej na glasbeno vsebino, da moramo ustrezno oblikovati misli, ki bodo omogočile prave gibe (za določen zvok), da moramo paziti na to kako se počutimo, kako izgledamo in kako se vse skupaj sliši, ugotovimo, da v glavi ne ostane več kaj dosti prostora za druge misli. Kako se potem v glasbenikovo vadenje prikrade toliko misli, ki niso koristne, ki ga onemogočajo. Zakaj še po tolikem času ne uspe zaigrati dela na pamet brez nepotrebnih zatikanj? Je res kriv njegov slab spomin? Ni! Krivo je vadenje. Vadenje, ki ni zbrano. Zakaj vadenje ni zbrano? Ker glasbenik ne dosega željenih rezultatov. Lahko, da nima jasne glasbene vizije oz. ne ve kaj naj počne z glasbenim zapisom, lahko, da ne ve kako priti do glasbenih zamisli (t.j da se ne zaveda kako ustvariti določen gib, ki bo dal željen rezultat). Če ta, nasprotno, vadi zbrano in produktivno, nikoli ne postane zaspan in njegove misli ne morejo odplavati drugam, saj je preveč navdušen nad rezultatom, ki ga je ustvaril, nad zvokom, nad idejami, ki so sedaj slišne in so dosegle svoj namen.
Glavni problem torej ne leži v spominski kapaciteti posameznika, vendar v njegovem razumevanju glasbe in načinu vadenja - načinu, ki mora vselej vzbujati dobre občutke (končno, mar ne ustvarjamo glasbe zato, ker nas to neznansko veseli?). Spomin konec koncev sploh ni esencialen pri reprodukciji glasbe, saj lahko vsakdo, če želi, igra tudi z not. Prepričanost v glasbeno vsebino (v tisto kar se skriva za notami) in v to, kako se taista vsebina fizično utelesi v zvok, prinaša zaupanje vase in v svoje igranje. In potem se na memorianje niti spomnimo več ne...

Pravljica, kot jo pripoveduje glasba (3. del)

Vzrok in posledica

Še eden pokazatelj več, kako glasbena govorica sovpada z govorico sveta.
V našem svetu zelo očitno vse dogajanje temelji na vzročno-posledični zvezi; vse, kar se torej zgodi, naredi, nastane (kot npr. Chagallova slika na desni) ima za svoj obstoj nek vzrok. Začenši z naravo; izhlapevanje vode predstavlja vzrok za nastanek padavin, toplo pomladansko sonce in dež sta vzrok za vzbrst prebujajoče flore. Poznamo razloge za fizično (tudi za nefizično) stvarjenje človeka, vemo da nas kuhalna plošča lahko opeče, če nismo pazljivi, vemo, da jočemo, ker nam je hudo (ali neznansko lepo oz. oboje). Končno, vse kar človek občuti, je posledica nečesa, kar se je zgodilo v svetu zunaj njega ali globlje v njem. Poznanano nam je tudi, da imajo vse bolezni svoj vzrok (in kako naša ljuba medicina, h kateri se v trenutkih nemoči tako radi zatekamo, zdravi samo njegove posledice). Nič, prav nič se torej ne zgodi po golem naključju (čeprav se na na prvi pogled zdi, da je svet vse prepoln nakjučij). A če na dogodke pogledamo z večje časovne perspektive, ugotovimo, da imajo še tista najbolj gola naključja nekje svoj vzrok (in ponavadi izjemno močan). Takšno "naključje" bi lahko ponazorili s hecnim dogodkom, kot je ta: Neko deževno pomladno jutro ste žalostno ugotovili, da vam je zmanjkalo znamk. Sklenili ste, da (kljub slabemu vremenu) odidete na pošto, saj morate še danes poslati pomembna vabila za koncert, ki ga boste igrali čez dva tedna v pomembnem kulturnem središču. Pred vhodom v pošto se, kar od nekod (zdi se iz neba), v vas zaleti nekdo, ki se mu neznansko mudi. Zbije vas na tla in podre v veliko umazano predpoštno lužo. Z umazanega obraza si odstrete potemnele kodre (pozoren opazovalec bi lahko celo ugotovil, da se vam je za desno uho zataknil razmočen cigaretni ogorek), pogledate navzgor in zagledate človeka...človeka, ki ga boste gledali do konca svojega življenja. Še ena neverjetno lepa zgodbica za novo osladno holliwoodsko bonbonjero, ki jo za povrh sladka specialni bonbonček veselega naključja. Vendar, pomislimo bolje...Mar niste že dolgo tega in mnogo krat razmišljali o tem, kako močno si želite nekoga, s katerim bi želeli deliti svoje življenjske "drobnosti"? No, potem takem to le ni bilo takšno veliko naključje, a le posledica vaše dolgo-tleče želje. Pa pustimo zdaj to...
Če je v življenju res tako, da vsak vzrok nosi svojo posledico, potem mora biti takisto tudi v glasbi, saj, kot že nekaj časa vztrajno tolmačim, govorita zelo podoben jezik. Kje lahko zapazimo omenjeno zvezo v glasbi?
Ste že kdaj slišali za obrabljeno besedno zvezo, ki se je vsi učimo že od majhnih nog in katera je v glasbenem šolstvu tako pogosto uporabljeno (če ne izrabljeno) pedagoško orodje: "Vprašanje-odgovor". To ni nič drugega, kot omenjena zveza "vzrok-posledica". Takih primerov v glasbi kar mrgoli...Tako je npr. 4-taktni motiv sestavljen iz dvotaktne misli (vzrok), ki jo v sledečih dveh taktih nasledi nova misel, ki je od prve odvisna (in je njena posledica). V takšni zvezi so grajene številne glasbene misli vsakršnih obsegov (od preprostih melodij pa vse do kompleksnejših glasbenih zamislih, kot so kontrastne teme sonatne oblike ipd.). Potem imamo tu harmonijo in večno igro disonance (vzrok), ki razvezuje svojo napetost v konsonanci (posledica). S celokupnega glasbenega gledišča (ali s posameznih gledišč ritma, harmonije, melodije, polifonije, strukture gl. dela) lahko ugotovimo naslednje (morda najpomembnejše) vzroke - oblikovanje, organiziranje ter povezovanje glasbenih elementov, kar ima za svojo posledico stvaritev celote. Zdi se, da so ti vzroki tudi v človeškem življenju najpomembnejši (oblikovanje, organizacija življenja, povezovanje ljudi za ustvarjanje skupnega dobrega in lepote).
Zelo očitno vzročno-posledično zvezo lahko podobno izluščimo iz igranja instrumenta, ki deluje po naslednjem načelu: misel - gib rok - produkcija zvoka. Misel torej predstavlja vzrok za določen gib, gib je dalje odgovoren za produkcijo določenega zvoka, zadnja pa lahko končno vzbudi človeška čustva, ki spet dalje vzbujajo nove miselne povezave itd.).
Lahko bi se igral in iskal vse mogoče vzroke in posledice, a ni potrebe. Precej jasno je, da je vsak ton na specifičnem mestu zategadelj, ker je logično nasledil vse predhodne. Tako bo kasneje tudi on vzrok (ali del vzroka) za nekaj drugega, kar ga bo nasledilo.
Mar ni tudi v življenju tako, da je vsaka stvar, ki jo naredimo, ki se nam zgodi, logična posledica vseh naših predhodnih misli, dejanj in počutja?
Še nekaj me muči. Kaj pravzaprav je vzrok? Soočenje nasprotij?

Kdaj drugič...

Lep dan vsem skupaj! ;)

Petar Milić; izjemen mladi pianist slovenskega rodu

Petar Milić se je rodil v Kranju, kjer je kot učenec prof. Sabire Hajdarević pričel s poukom klavirja. Srednjo glasbeno šolo je končal v Ljubljani pri dolgoletnem in zaslužnem profesorju Janezu Lovšetu, ki je ostal njegov mentor tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Že tekom študija je veliko koncenteral po Sloveniji, snemal za RTV Slovenija in se dodatno izobraževal pri priznanih mednarodnih mojstrih kot npr. Arbo Valdma, Igor Lazko, Daniele Alberto, Pascal Devoyon in Elena Lapitskaja. Leta 1977 se je udeležil mednarodnega klavirskega tekmovanja "Nikolaj Rubinstein" v Parizu na katerem je prejel prvo nagrado in bil povabljen na festival v Ženevi "Recontres musicales de Geneve".
Svojo glasbeno pot je nadaljeval s podiplomskim študijem na Hochschule der Künste v Berlinu pri prof. Klausu Hellwigu. V tem času je nastopal v Berlinu, Hanovru, pa tudi v Sloveniji, kjer je posnel več audio in video posnetkov za RTV Slovenija.
Leta 2001 je bil, s strani žirije evropskih radijskih hiš - v okviru mednarodne tribune mladih instrumentalistov, ideje, ki je nastala na pobudo Yehudija Menuhina, izbran posnetek njegovega recitala, kar mu je omogočilo sodelovanje na glasbenem festivalu v Bratislavi. Njegov solistični nastop je v živo spremljalo več milijonov poslušalcev po Evropi.
Kot solist je nastopil s komornim orkestrom Carnium, Simfoniki RTV in Slovensko filharmonijo. Predstavil se je na mednarodnih festivalih Carniola, Cellomusica, Bohinjski in Piranski poletni festival, leta 2008 pa dvakrat v Bruslju.

Katere nogice so portugalske?

Kot je absurdno vprašanje z naslova objave, je najbrž absurdna tudi njena vsebina. Kakorkoli, nekaj mi pravi, da bi spoznanja, ki se mi odkrivajo tukaj na Zahodu, bilo škoda obdržati le zase.

Večkrat me vprašajo: "Kakšno je tvoje mnenje o Portugalcih?" Pa ne spet to vprašanje! Na tem mestu kresnejo skupaj védenje o neponovljivi edinstvenosti posameznika oz. da stvari pač ne gre tako banalno posploševati, ter dejstva, ki jih upravičuje preposta vsakdanjost - da vendarle obstajajo kulturni vzorci, ki so se zarasli v človeske osebnosti in se sedaj kažejo navzven kot nekakšni skupni družbeni vzorci vedenja in ravnanja.
Portugalska je bila dolgo v krempljih diktature, dolgo je bila odrinjena tja daleč na rob oceana in še danes se pozna, da vpliv Evrope tukaj ni dosegel takšne moči, kot so je bile deležne bolj centralno pozicionirane evropske države. Burna zgodovina, od njenih osvajalskih podvigov, fizične distanciranosti in izoliranosti pa vse do vpliva rimo-katoliške cerkve, je prav gotovo pustila globok pečat tudi v tretmaju medčloveskih odnosov, bontonu ipd.
Če bi me dve leti nazaj kdo vprašal, kaj si mislim o Portugalcih, bi mi na misel padla primerjava z balkanskimi ali sredozemskimi narodi; z ljudmi brez dlake na jeziku, z ljudmi ki dajo vse od sebe, ki so temperamentni, preprosti, neposredni. No, danes ne mislim več tako.
Bolj kot to, da tukaj vsak zase plača svojo pijačo in da neposrednost in temperament prideta, bolj kot kjerkoli drugje, do izraza v skupinskem nogometnem navijaškem elementu (se že kar tresem od te grozljive posplošitve, vendar drugače ne gre) me preseneča eden tistih kolektivnih vzorcev, ki ga še do danes nisem uspel razvozlati: "karakterna dvojnost oz. previdnost" - kako se lahko portugalska odprtost in toplina tako eksponirano kažeta navzven, a ne tudi navznoter. Z drugimi besedami, kako so lahko Portugalci tako topli navzven, vendar tako težko delijo svojo intimo? Naj pojasnim s primerom, ki je zelo očiten.
Kadar se srečata znanca, prijatelja, si navadno izmenjata ogromno lepih besed in se potrudita da njun pogovor (z lahkotnimi temami) steče v smer, ki bo vzbudila dobre občutke. Če je to poznanstvo moško-ženskega ali žensko-ženskega značaja, se v znak pozdrava obvezno (brez izjeme) tudi poljubita (dvakrat: na vsako lice po en poljubček), če gre za moške vezi, poljubčke po pričakovanju nadomesti rokovanje. Tako je na prvi pogled videti, da tukaj vse diši po ljubezni in sočutju. A ta vonj kaj kmalu splahni, ko nastopi druga stran, ki soustvarja dvojnostno stanje - nekakšna skopost v deljenju intime. Če nadaljujem praktični primer; omenjena prijatelja želita ohraniti prijazen pogovor in nasmeh na obrazu tudi, ko je k stvarem potrebno pristopiti drugače. Na primer, ko je prijatelju treba povedati, da nekaterih stvari ne počne dobro, ko mu moramo izpovedati misli, zaradi katerih se počutimo slabo ipd. V takšnih primerih so trenutki zunanje ljubkosti in prijaznosti prej odveč, saj izreka pomembne ugotovitve zahteva neko mero resnosti (celo neizbežnosti), da bi dosegla svoj namen. Do te resnosti pa tukaj pride bolj poredko. Tudi družinske vezi (kolikor sem jih imel priložnost spoznati) vse prevečkrat naseli taisti dualizem in zdi se, da s tem izgubljajo na globini in intimnosti. O intimnosti (ki se dotika ljubezenskega življenja, spolnosti, občutenja sveta ipd.) je sploh bolj malo govora znotraj odnosov med starši in otroki. Še topel objem pogosto zamenjata klasična dva poljubčka ali rokovanje. Tako se lahko celo kakšen zategnjen Slovenec (če ni res preveč preveč slovenski in za katerega poljubček pomeni nekaj več, kot vsakdanji pozdrav) tukaj počuti kot negativ portugalske fotografije - hladnejši navzven (že na videz), a bolj neposreden, ko gre za medčloveske odnose.
Kako je ta dualizem nastal? Zakaj se toliko ljudi boji soočiti oči z očmi? Ne morejo prenesti reakcije? So naučeni, da mora biti reakcija vselej dobra, da morajo vselej vzbuditi nasmeh? Mar ne vedo, da je neposrednost najkrajša pot do sreče za oba udeleženca? Zakaj ta neznanska "previdnost"? So k temu res pripomogle nevarna osvajalska zgodovina, zastrašujoča diktatura, cerkev s svojim vcepljanjem ponižnosti in grešnosti, politika, (ne)kultura medijev? Kdo ve. Verjetno vsega po malem...

Konec koncev pa ne smem pozabiti, da je prav Portugalska taista država, kjer sem našel ljudi, ki so mi zrasli najbliže k srcu. Pa sem spet tam, kjer sem začel, pri absurdnem vprašanju o nogicah...:)





p.s.: Noben par nogic ni portugalski, dva sta slovenska, eden nemški. Je pa res, da so vsi trije pari ne dolgo nazaj skupaj čofotali po portugalskem morju...:)

Porto

Raje imam Porto, kot Lisbono. Tudi slednja je lepa in vsekakor navdušenemu kulturniku oz. svetovljanu ponuja veliko več. A nekaj je, kar jo dela manj osebno kakor Porto. Morda je njena prostranost, morda bele, visoke staromeščanske hiše, mogočna rečna delta, morda so stolpnice, ki kradejo oblake, ali pač nacionalna mineštra Portugalcev, Brazilcev, Azijatov, Afričanov in turistov, ki se pretaka po širokih mestnih ulicah. Verjetno sem samo jaz. Najbrž.
Meni je topleje, ko pogledam Porto; ko se sprehajam po strmih ulicah in me z obeh strani spremljajo barvite vrstne hišice, oblepljene z edinstveno keramiko


(in še več takšnih, ki so keramiko že odvrgle in v katerih zdaj žive srečni golobi),


ko pogledam staro temno mesto s črno pristaniško dušo, ki (se zdi) je morala nekoč pasti v mavrico, sicer ne bi oblekla nase vseh teh barv, ki malodane kričeče zažarijo, ko v Porto posveti zlato pomladansko sonce.

Pri vsem tem radostnem ogledovanju moram biti pozoren, da se ne zastrmim preveč navzgor proti nebu, saj lahko kaj hitro spregledam kakšno svežo pasjo zadevo, ki jih tukaj nikoli ne zmanjka (ali kot radi opozarjajo Portovci: "Pazi na mine!":)).
Tudi po Portu se sprehaja vse mogoče in prav nič težko ni najti kakšnega reveža, ki se pogovarja sam s seboj ali pač kriči v nebo, ki mu je naklonilo tako bedne dni. Še več je takšnih, ki so trdno prepričani, da je njihova službena dolžnost (če ne že kar poslanstvo) parkirati tvoj avto in za težko delo prejeti svetleči kovanec.
Staro mestno jedro se razživi predvsem podnevi, ko tja zahajajo ljudje po svojih vsakdanjih opravilih in (še pogosteje) nakupih. Ponoči kraljujejo golobi, galebi in reveži.
No, tudi študentje imamo svoje kotičke s tistimi posebnimi lokali, ki jih težko najdeš v drugih evropeiziranih prestolnicah; olepšani z umetnostjo in domačnostjo se zde kot dnevna soba, v kateri si zrasel.
A še lepše, najlepše je, ko greš tja do oceana, ki je od vsega najmogočnejši;

do velike vode, ki drobi skale v zlato-rumeni oceanski pesek,

ki se nikoli ne ustavi, kot to stori toplo sredozemsko morje, ko se prebuja z ljudmi in zaspi v mirni večerni zarji.

Eklektični stil, ki je združil arhaizem in modernizem: Jacobus Gallus (1550-1591) - skladateljski genij slovenskega rodu

Motet mirabile mysterium, vključno z ostalimi kromatičnimi inovacijami, napoveduje razpad modalnosti.

Edinstveno madrigalistično "glasovno slikanje"




Bogato-zvočen, polifoničen, 8-glasni Pater noster, v značilni beneški tehniki "corri spezzati"




Ali pač preprosto preprost Ecce quomodo moritur iustus, ki ga je G. F. Haendl kasneje uporabil v znamenitem pogrebnem slavospevu The Ways of Zion Do Mourn.

Pravljica, kot jo pripoveduje glasba (2.del)

Dobro, počelo umetnosti in sveta?


V prvem delu glasbine pravljice sem s pomočjo dedukcije pokazal, kako glasbena govorica sovpada z govorico narave in sveta; kako so temeljni glasbeni elementi (ritem, harmonija, melodija, polifonija) takisto temeljni elementi življenja na Zemlji. Razmislek sem zaključil z mislimi o vselej kreativni naravi človeka in o tem, kako ga privlači forma oz. oblika (jasno, ko pa ima vse na svetu svojo obliko), ki zagotavlja celoto in lepoto; lepoto, katera nas vsakič znova navda z dobrim občutkom. Zakaj neki?


Ustvarjanje nečesa, kar pridobi obliko oz. nečesa kar ponudi lepoto, mora biti namen človeškega življenja. O tem pričajo neštete stvaritve vsakega posameznika na tem planetu. Vsi vselej nekaj ustvarjamo. Tudi delavci, ki polnijo škatle za tekočim trakom (in trpijo zaradi nekreativnosti na delovnem mestu), ustvarjajo, ko pridejo domov; pečejo kekse, urejajo vrt, pospravljajo klet, skrbijo za otroke itd. Končno, krona in največji dokaz, da je človek namenjen za ustvarjanje, je spočetje in stvaritev otroka (ki je simbol čistosti, dobrote in lepote). Vendar pa je nekaj, kar stvaritev otroka loči od ostalih stvaritev. Ostale stvartive so lahko naša last, med tem ko otrok ni, otrok je starševa stvaritev le v toliko, da mu je omogočeno življenje, ki ga bo popeljalo k njegovim ustvarjalnim ciljem. V slednjem primeru gre za edino stvaritev, ki lahko dalje ustvari novo fizično stvaritev. A pustimo to...

Pojdimo sedaj k dobrem občutku. Z zagotovostjo lahko trdimo, da lepota vzbuja občudovanje oz. dobre občutke (celo estetika grdega nas prisili, da se zavemo posledic slabega in vzbudi željo po dobrem in lepem). Človek je torej srečen, kadar ustvarja, še več, ustvarjanje ga rešuje iz vsakdanjih življenjskih nevšečnosti. Srečen je, ker vidi da je zmožen ustvariti lepoto in nekaj koristnega, srečen je, saj čuti, da z ustvarjanjem izpolnjuje svoj življenjski namen. In če je ustvarjanje življenjski namen oz. če se ob ustvarjanju počutimo dobro, mora biti, da je to najbolj naravno stanje človeka - biti srečen, biti vesel. Veseliti se ob ustvarjanju, občudovati, praznovati čudež življenja, ki posamezniku nudi kreativno moč in svobodo. Iz tega izhajajoč je jasno, da je tista energija (ali če želite duh, duša, substanca), ki človeka ohranja pri življenju in ki je hkrati njegovo gonilo, energija Dobrega (z drugimi besedami Dobro-bit), zakaj naravno stanje človeka je, da se veseli nad lastnim ustvarjanjem , stvaritvami drugih in kolektivno stvaritvijo, naravno stanje je, da je vesel, da dela dobro.
Še en dokaz o tem je, ki se mi vedno znova razkriva skozi glasbo; vrhunski glasbenik je vselej izjemno preprost in dober človek. Nikoli v življenju nisem srečal glasbenika, ki bi me s svojo igro pozitivno presunil in ki ne bi bil tako presunljiv tudi po svoji humanistični plati. Iz tega sklepam, da dobro mora biti pogoj za dosego največje lepote.

In kaj je tista lepota, za katero lahko ta trenutek vsi porečemo, da je največja, neopisljiva in vsem na rapolago in da jo ustvarja največje Dobro, ki si ga lahko zamislimo? Lepota narave. Samo spomnimo se za trenutek, kaj vse ponuja narava na ogled: od mavrice bitij in njihovih edinstvenih življenj (svet flore in favne), pa vse do mogočnih gora, ovitih v tiho odejo, velikega modrega oceana in našega zlatega sonca, ki nas vsako jutro znova pozdravi. Pozdravi in poreče: "Poglej me, ti, ki si ustvarjalec, poglej moje zlato obličje, saj nič manjša ni tvoja zlata ustvarjalna moč, ki kliče po izpolnitvi!" Sonce, še ena stvar, ki nas vedno razveseli (in poboža s svojimi toplimi mehkimi žarki); še ena stvar, ki je simbol dobrega - energije, ki je odločilna za obstoj in razvoj življenja na našem planetu.

Tako je najbrž bilo, da je nekoč naše veliko Dobro ustvarilo naravo. Ste mar že videli, da bi drevesa jokala, ko jeseni odvržejo svoje liste in se pripravijo na zimsko spanje. Ste mar videli, da mladiči jočejo (za razliko od človeških mladičev), ko morajo v svet, stran od matere. Ne. Nič v naravi ne joče. Vse teče in živi z namenom, da se ohrani ravnovesje, da se ohranita in razvijata forma oz. lepota sveta. Zdi se, da vsa bitja instinktivno čutijo, da ustvarjajo za eno celoto, za en svet, za eno lepoto, za eno stvaritev, ki je vselej v razvoju in ki ji ni enake. Zakaj je za nas ljudi to tako težko razumeti? Kje in kdaj smo zašli?

Kakor koli že...če si pustimo biti čuteči in če se zazremo v naravo, človeka in v vse kar je, globoko v sebi začutimo Dobro. Veliko Dobro, ki je bilo tako dobro, da je ustvarilo ves ta čudež življenja, neprimerljiv in neopisljiv v svoji lepoti in razsežnostih.





Pozdrav do prihodnjič! ;)

Bolero, kot ga sliši Chopin

Chopin: Bolero op. 19, Vladimir Ashkenazy

Koliko skladatelja in kako malo Bolera! Vse diši po Chopinu priljubljeni mazurki, valčku oz. polonezi... :)

Kako velika je ustvarjalna moč posameznika in kako ta ne more (in na srečo noče) obiti svoje edinstvene in neponovljive govorice.

Hermann Hesse o umetnosti:

"O umetnosti vem, da se vsaka prava pesem ali podoba,
vsak takt prave glasbe čisto, čisto enako porode iz življenja
in trpljenja, kot je bilo to kdajkoli v prejšnjih časih.
Nič na svetu se ni spremenilo razen tega, kar je bilo
vselej povrhu in se je zlahka spreminjalo: javno mnenje in morala.
In proti temu se lahko, kdor resno dela, na srečo popolnoma
zavaruje; stane ga nekaj odpovedi in askeze, a se izplača."

Kdo pozna Youro Guller?

Če ne bi ostalo nekaj legendarnih posnetkov, se o Youri Guller in njenem življenju ve tako malo, da se zdi, da je skoraj ni bilo.

Francoska pianistka rusko-romunskega porekla je začela svojo glasbeno pot s petimi leti. Pri devetih letih se je vpisala na Pariški Konzervatorij, kjer je študirala pod mentorstvom Isidorja Pilippa. V času študijskih let je spoznala skladatelja Milhauda (in druge člane "Les Six") in redno izvajala njegova dela. Študijskemu času so sledile številne turneje s povdarkom na Chopinovi glasbi. Leta 1941 je pianistka zaradi vojne zbežala iz Pariza v Marseilles, kjer je spoznala Claro Haskil. Še več kot to. Dejstva govorijo, da je bila soodgovorna za njen pobeg izpod nacističnih krempljev (četudi je bila zaradi židovskega porekla sama v veliki nevarnosti). V povojnem času je Youra Guller zbolela in govori se, da je osem let živela v Šanghaju oz. na Baliju. Leta 1955 naj bi prišla v London, od koder se je začela vračati na odrske deske. Leto 1971 je znano po njenem debiju v newyorškem Carnegie Hallu. 1975. je ustvarila pomembne in ene redkih posnetkov za založbo Nimbus.

Kot preostali del življenja, je izmikajoč in v meglo zavit tudi njegov konec. Youra Guller naj bi (ne ve se natančno) končala svojo pot leta 1980 ali 1981, morda v Ženevi, Parizu ali pač v Londonu.

Miško Kranjec, iz Povesti o dobrih ljudeh

"Vse stvari so željne, da se človek ozre po njih, da se jih dotakne s svojo roko; ker za kaj naj bi sicer bile na svetu, če ne, da razveseljujejo človeka? Zato pa jim mora človek vračati svojo ljubezen. In dober človek to rad stori in tudi vedno dela tako; dober človek pogladi živali, ki jih vidi, poboža rože, ki cvetejo, in ogovarja ptice, ki letajo po zraku ali pojo v gozdu in ga razveseljujejo. Človek mora tudi sonce z ljubeznijo pobožati, prav tako sinje nebo in bele oblake na tem sinjem nebu, pomladne mehke vetrove, večerne zarje in drobne zvezde v jasni spokojni spomladanski noči.
Vse stvari so željne človeške ljubezni. Človek pa, ki ni nehvaležen, se ozre z ljubeznijo po slednji stvari, ki je zaradi njega ustvarjena, in slednji stvari posveti troho svoje brezmejne, neugasljive ljubezni. In dokler človek lahko izžareva svojo ljubezen na stvari okoli sebe, toliko časa živi. Kakor bo tudi sonce živelo na nebu in svetilo, dokler bo hranilo v sebi gorkoto do vsega..."

Ali lahko internet, kot prostor skupinskega ustvarjanja glasbe, zagotovi vrhunske glasbene razultate?

Včeraj sem poslušal predavanje nekega mladega univerzitetnega profesorja in raziskovalca s področja, ki si prizadeva uporabiti sodobno tehnologijo za nove načine glasbenega (po)ustvarjanja. Med drugim je bila predstavljena idejo o internetu, kot socialnem okolju za kolektivno glasbeno ustvarjanje. To pomeni, da so se združili ljudje z različnih koncev sveta z namenom, da bi v istem trenutku ustvarili določeno glasbeno stvaritev. Tovrstni poskusi so obsegali ljudi združene v virtualni orkester, jazz band ipd. Slednji so se s pomočjo najnovejših avdio in video naprav (in strokovnjakov za njimi) združili preko svetovnega spleta v želji, da bi ustvarili novo glasbeno izkušnjo. Eden glavnih problemov, ki se je pri tem pojavil, je bil problem latence (zamude zvoka), še posebej velike pri medcelinskih povezavah (ok 90 ms). To v praksi pomeni, da zvok, ki ga ustvarijo glasbeniki v Rusiji prispe v Čile z 90 milisekundno zamudo, kar je za profesionalno glasbeno skupino izjemno moteče oz. skoraj nedopustno. Kakorkoli, načini za preseganje latence se razvijajo in so na dobri poti.
Vendar mene je bolj kot latenca zaskrbelo nekaj drugega. Ali je mogoče ustvariti vrhunski glasbeni izdelek kljub temu, da so glasbeniki fizično ločeni , da so odvisni od naprav, pri katerih lahko pride do napak oz. kljub temu da je glasba zaradi internetnega prenosa digitalizirana? Za izpolnitev vrhunskega glasbenega dosežka v klasični glasbi je izjemno pomembna fizična in energetska povezanost glasbenikov v danem trenutku in v danem prostoru, saj je od le-tega odvisna njihova interpretacija. Taka povezava preko interneta ni možna. Že samo zato ne, ker na drugi strani Atlantika dihajo drug zrak, ker je tam dan, ko je tu noč, ker je tišina v tamkajšnjem studiu drugačna, kot tukaj...itd...Pa še en problem je. Osnovni atom glasbene umetnosti je zvok in le-ta se z digitalizacijo preko interneta vsaj malce spremeni (zgubi na žlahtnosti). Vrhunski glasbeni dosežki pa, kot vemo, posegajo po najdrobnejših tonskih niansah.
Če zaključim, z vidika klasične glasbe je jasno, da internet ne bo mogel postati virtualni oder za poustvarjanje klasičnih del (razen v primeru elektronske klasične glasbe). Imajo pa tovrstni projekti izjemno pomembno glasbeno-socialno noto (čeprav so zaenkrat še izjemno dragi) povezovanja ljudi s celega sveta, spoznavanja in učenja tujih glasbenih kultur, ki jih drugače ne bi mogli srečati ipd.

Neverjetni Benjamin Zander o glasbi (ali kako narediti 1600 naključnih ljudi dojemljivih in celo navdušenih za klasično glasbo)?

Sviatoslav Richter o poslušanju Bacha: "Od časa do časa ni škodljivo poslušati Bacha, četudi le s stališča higiene."

PRAVLJICA, KOT JO PRIPOVEDUJE GLASBA


Kaj je glasba? Kdo smo? Kam gremo? Zakaj gremo? Kaj nam o tem govori glasba?
Kje je meja, ko glasba postane genialna in kaj jo upravičuje? Zakaj je njeno sporočilo tako dragoceno? Kdo so tisti čarovni možiclji, ki v obliki zvokov polnijo dvorane in odre vseh vrst z milijoni in milijoni ljudi v ekstatičnem užitku? Kaj je ta neverjetna sila, ki dviguje ljudi na noge? Je ista, kot tista, ki žene kri po žilah, tista, ki greje otroka v materinem naročju, je ista, kot tista, s katero letimo zaljubljenci?

Če se za hip ozremo v razžarjeno večerno sonce, ki meče svoje tople zlato-bakrene žarke po zasneženih pobočjih gora, neznansko mirnih in veličastnih v svoji tihi mrzli lepoti; če se spomnimo bitij in ne-bitij, ki s svojo glasbo in gibanjem skladajo naš planet, naše vesolje v največjo in najbolj organsko simfonično pesnitev, nam prav zares ni težko ugotoviti kako prastara, prvinska in kako bistvena je lepota vseh vrst. Tudi če zožimo pojmovanje lepote na umetnost, kot višek človekovega prizadevanja za lepoto (npr. na skladateljevo oz. slikarjevo umetnikovanje), se tem dejstvom ne moremo ogniti. Umetnost je stara vsaj toliko, kolikor je star sam človek in njegovo vselej ustvarjalno bistvo, izhajajoče iz neskončnih možnosti in njihovih srečnih kombinacij.
Tu stoji tudi glasba, od prakrika do krčev sintetične glasbe, kot čudež vsega slišnega, v vsej svoji veličini in tišini, nezamenljiva, neopisljiva v svoji brezkončni izraznosti in vplivu na človeka.

Povsem jasno se zdi, da vsakdanje življenje vrhunskega skladatelja vpliva na njegove glasbene ideje, na njegovo glasbeno domišljijo in notranji sluh. Tudi on je le človek, tudi on se zjutraj zbudi, si skrtači zobe, počeše zaležane lase in natrosi kosmiče v toplo mleko. Tudi on ima družino in skrbi ga, da ne bi njegov pubertetniški sin kadil trave in kako majhne so pokojnine in neskončno ga ogreje, ko mu žena po desetletju zakona nameni topel pogled…Vse »majhnosti« se morajo odražati nekje v glasbi, četudi na najbolj nezavednem nivoju.
Življenje se bo podobno razpelo tudi na platno slikarja, in med vrstice poeta. Imamo trdne dokaze, da se to vselej dogodi. Zgodovinarji in poznavalci dodobra premlevajo življenja umetnikov, njihove nazore, odnose, njihove bolezni in veselja ter ugotavljajo, da se v veliki meri odražajo v njihovih lastnih stvaritvah. (npr. bolehen in senzibilen Chopin, triumfalen Liszt, shizofreničen Schumann ali med vojno in v strašnem komunizmu živeči Šostakovič).
Kaj hitro nas lahko dejstva napeljejo na pomislek, da glasba ni nič drugega, kot nekakšen prenos življenja v zvok. Pa tudi če se zaradi najbolj skeptičnih bralcev omejimo in porečemo, da je glasba prenos nekaterih podob, dogodkov, stanj oz. izbranih občutkov življenja v zvok, bom za zdaj zadovoljen. Navsezadnje, to sploh ni tako pomembno. Pomembno je njeno sporočilo. Neopisljivo pomembno.

Kaj je torej genialna glasba, kaj sporoča, za kakšno govorico pravzaprav gre? Za popolno. Kaj je popolno, popolno sploh obstaja?
Iz popolne glasbene govorice je razvidno, da so vsi sestavni elementi glasbenega tkiva (ritem, melodija, harmonija, polifonija) oz. vsi glasbeni detajli (posamezni toni, motivi, melodije, ritmični vzorci itd.) v popoldnem skladju - da se dopolnjujejo, da so odvisni drug od drugega in da se drug drugemu do potankosti prilegajo. Vsaka posameznost ima svoj vsebinski smisel, oblikovno logiko in izrazno moč, saj je organski del celote; celote ki ima karakter, ki jo krasi razpoloženje, ki je živa, ki diha! Da, diha. Kaj pomeni, če nekdo diha? Življenje.


SPOROČILO, KI VSEBUJE VSE ali KAJ GLASBA PRIPOVEDUJE O ČLOVEKU, NARAVI, VESOLJU

Nihče me ni toliko naučil, kot me je o svetu, smislu, o naravi, o bivanju naučila glasba. S pomočjo dedukcije me je pripeljala do mnogih zaključkov, ki so (do sedaj) zadovoljili mnoge moje radovednosti.
Naj začnem s tem, od koder izviramo – iz narave. Najbrž je podobnost glasbene govorice z govorico narave eden največjih osebnih dokazov, da je glasba resnično življenje samo. Še več. Da glasba jasno kaže tudi na smisel našega bivanja oz. celo na naš daljni izvor oz. našo ustvarjalno esenco. Vem, drzne misli… Naj vas povabim po poti, ki se mi že tako dolgo in vztrajno odkriva.
Heinrich Neuhaus, eden največjih klavirskih pedagogov vseh časov, o glasbeni govorici: »Glasbeni jezik je jezik s svojimi zakonitostmi in sestavnimi elementi – ritmom, harmonijo, melodijo in polifonijo. Ima določeno oblikovno strukturo in emotivno poetično vsebino.«
Naj bo ta definicija za zdaj dovolj. Poskusimo sedaj deduktivno – iz glasbe izhajajoč (it tega, kar vemo o glasbi) razmišljati o naravi, o življenju, o nas samih. Primerjajmo glasbeno govorico z govorico sveta.

Zakonitosti
Glasba ima svoje zakonitosti, ki jih razlagajo glasbene discipline, kot so: glasbena teorija, nauk o harmoniji in glasbenih oblikah, kontrapunkt itd.
Imata tudi narava oz. človeška družba svoje zakonitosti? Imata. Razlagajo jih naravoslovno-tehnične, družboslovne oz. humanistične znanosti. Samo spomnimo se nekaterih osnovnih fizikalnih, kemičnih zakonitosti; od gravitacijske sile, centrifugalne sile, izhlapevanja, zmrzovanja, spomnimo se o vzhajanju in zahajanju sonca, o neštetih zakonitostih, ki urejajo naše telo (od rdečih krvničk, čiščenja, do dihanja, kroženja krvi) itd. Z malo spomina lahko pridemo do enormnih številk zakonov in zakonitosti na našem planetu. Zakaj obstajajo zakonitosti v glasbi? Da jo urejajo in spajajo v celoto. Zakaj so zakonitosti na Zemlji? Da jo urejajo in spajajo v celoto. Se tako v glasbi kot v naravi vse prilega drug drugemu in tvori celoto? Se. V genialni glasbi je vsak zvok tam, kjer je njegovo mesto. Celo racionalno - s celostno glasbeno analizo je to mogoče dokazati (še bolj pa z občutenjem). Nič ne izstopa iz celote, da bi nas zmotilo. Je tudi v naravi tako? Tudi v naravi nobena cvetlica ne raste tam, kjer se ne bi na najlepši možen način zlila z okoljem oz. kjer ne bi bilo to najbolje zanjo in za organizme, ki so od nje odvisni. Še če jo človeška roka umetno presadi, se le-ta asimilira v okolje na najboljši možen način. Vse barve se pozdravljajo med seboj. V istem trenutku lahko opazimo zeleni gozd in prostrano nebo, tiho mirno reko in lačno oglašanje čaplje, žabico na lokvanju in močan sončni žarek, ki si utira pot skozi žalostno vrbovo krošnjo. Toliko posameznosti, a le en prizor.

So glasbeni elementi naključje ali imajo kaj opraviti z naravo oz. življenjem?

Ritem
Ritem, prvi in najbolj prvinski glasbeni element. Vse na tem svetu, celo v vesolju kroži v utečenem ritmu. Od planetov, vode v naravi pa vse do krvi v žilah. V umerjenem koraku stopicajo bitja po tleh, v ritmu migetajo peruti ptice v letu, v ritmu se zvijajo ribje plavuti in v ritmu nas vsak dan pozdravi in zapusti naše zlato sonce. V zahodni klasični glasbi obstajata dva osnovna ritmična načina. Dvodelni in tridelni ritmični način. Z drugimi besedami, prvi je razdeljen na 2 dobi (oz. dve glavni dobi), drugi pa na 3. Ob tem ne gre prezreti analogije s človeškim telesom, kjer sta dvodelni in tridelni ritem principalna ritmična načina: dvodelno bitje srca (stisk, spust) oz. tridelni proces dihanja (vdih, kemične reakcije, izdih). Temeljna procesa, ki omogočata življenje na zemlji sta torej očitno razpoznavna tudi v zahodni klasični (in še posebej popularni) glasbi.
Harmonija
Harmonija v glasbi predstavlja sozvenenje tonov. Glede na različne tone v določenem sozvočju lahko proizvedemo različne harmonije, ki imajo svojo specifično barvo, pomen, celo zasnutek karakterja. Vsak ton v akordu ima svoje specifično mesto, jakost, barvo in vsi so odvisni drug od drugega. Harmonije se povezujejo med seboj po določenih pravilih (katera vse prevečkrat kršijo izjeme) v večje glasbene zamisli, vključujoč melodijo itd.
V naravi bi lahko »harmonije« predstavili v neštetih oblikah na neštetih nivojih. Ena travnik, druga gozd, tretja reka, četrta jama itd. Vsaka »harmonija« vsebuje lastne elemente, ki imajo svoje posebnosti, ki so soodvisni in skupaj tvorijo neko celoto (npr. prostrani travnik s svojo barvito podobo flore in favne, nizek dišeči borov gozdiček, hitra reka z rečnim rastjem in majhnimi vodnimi bitji, mrzla jama s trdo temo, težko vlago in rastočimi kapniki …). Harmonije se povezujejo še v večje harmonije (v slednjem primeru npr. v kraško pokrajino), slednje pa še v večje in večje, vse dokler…vse dokler ne primemo za obod vesolja.
Melodija
Pri melodiji se ne bom zadržal preveč, ker je njena povezava s svetom preočitna. Vsak pojav, vsaka stvar, vsako bitje na tem planetu poje svojo edinstveno pesem (četudi je skoraj neslišna). Pesem, ki govori o čutenju življenja, o ljubezni, o veselju, praznovanju, o žalostih in bridkostih, pesem, ki govori o individuumu, ki je tako poseben, da mu ni enakega. Heinrich Neuhaus pravi o tem takole; »Temelj vse glasbe je petje. Praelement vse instrumentalne glasbe so zvoki narave, od ptičjega petja, šelestenja listov, žuborenja potokov pa vse do ječanja razbesnelega morja, grmenja plazu in zavijanja orkana…Toda kaj se sploh lahko primerja z izraznostjo in dražljaji človeškega glasu? Nemogoče je pozabiti na glas, na ta »prazvok«, na človeka in na vse človeško. Kot nekakšen skrivni Bog glas živi v vsaki glasbi, saj vse prihaja iz glasu in se vanj tudi vrača.«
Polifonija
V glasbi je polifonija termin za večglasje, v katerem so vsi glasovi ritmično in melodično samostojni in enakovredni, a vseeno v medsebojni harmoniji in v funkciji ustvarjanja celote. Ene najlepših primerov polifonije v klasični glasbi lahko prav gotovo najdemo v Bachovih delih.
In kaj naj bi sedaj polifonija pomenila v vsakdanjem življenju? Nič drugega kot to, kar vsi humanisti in dobrotniki poudarjajo že stoletja in stoletja. Kako pomemben je vsak individuum na tem planetu. Kot glasovi v polifoniji, vsak od nas poje svojo pesem v svojem ritmu, nobeden ni več vreden od drugega, kajti odsotnost enega bi porušila celotno ravnovesje skladbe imenovane »Svet« in še isti trenutek bi se sesuli v vesoljni prah, kot bi postala neraspoznavna in absurdna genialna Bachova fuga, če bi iz nje odstranili en samcati glas (že odstranitev enega tona bi naredila grozljiv efekt). Dalje, polifonijo bi lahko aplicirali tudi na gibanje planetov okoli sonca (po svojih tirnicah, s svojimi hitrostmi, vsi z namenom izpolniti in ohraniti osončje, odločilno za človeški obstoj) in še in še... »V polifoniji se na najboljši možni način ustvarja umetniška edinstvenost individualnega in obče-ljudskega, človeka in vesolja,« pravi naš učitelj Neuhaus.

Vesel sem, ker z veliko gotovostjo ugotavljam, da so sestavni elementi glasbe takisto principalni sestavni elementi življenja na Zemlji. Spomnimo se na hitro: Ritem: bitje srca, dih, kroženje krvi, kroženje vode na Zemlji, gibanje Zemlje okoli sonca itd. – delovanja odločilna za fizični razvoj in obstoj bitij…Harmonija: združevanje elementov v večje skupine in njihova simbioza (narava: združbe flore in favne, človek: družba oz. civilizacija, vesolje: osončja). Melodija: glas iz katerega vse izhaja in v katerega se vse vrne, neštete pesmi flore, favne in človeka – simbol čustvene note življenja. Polifonija: nezamenljiva pomembnost in ustvarjalna moč posameznika v velikem krogu življenja – krona in namen bivanja.

Oblikovna struktura
Vsako neprecenljivo glasbeno delo ima svojo oblikovno strukturo – lahko je že splošno uporabljena in ima določene zakonitosti (npr. Sonata, Rondo ipd.) ali pač predstavlja kakšno novo idejo forme. Poglavitno je, da so vsi glasbeni elementi organizirani v celoto tako, da tvorijo nekakšno obliko oz. oblikovno strukturo. Tako, kot se v arhitekturi s pomočjo organizacije in modeliranja elementi združijo v krasno palačo ali kot se pri režiranju elementi kamere, teksta, fotografije in igre poklopijo v dober film, se »gradi« tudi povsod drugod po svetu. Začenši z naravo. Vsako bitje je skonstruirano do največje potankosti – z najbolj preciznim aparatom (ki je nespoznaven?) in z največjo mero kreativne domišljije. Samo pomislite na število vseh raznolikih bitij in njihovo posebnost, njihovo edinstveno funkcijo, na njihove barve in vzorce v koži, njihove nagone in navade…Milijarde in milijarde jih je in vsako, vključno s človekom, ima specifično formo oz. oblikovno strukturo. Oblikovno strukturo imajo tudi vse družbe (živalske in človeške) oz. vsak namenski človeški izdelek; od peke torte, urejanja vrta, striženja nohtov, urejanja frizure pa vse do velikih umetniških kreacij. Zdi se, kot da je globoko v človeku, zdi se kot da je del vseh nas, da nas privlači oblikovanje, da želimo stvari organizirati in modelirati. Jasno, ko pa ima vse na tem svetu svojo obliko. Ko pa ustrezna oblika nudi lepoto! Lepoto, ob kateri smo vselej tako navdušeni. Zakaj neki?

Emotivno poetična vsebina
Pa smo že pri zadnji in najpomembnejši sestavini klasične glasbe. Edini, ki ni razložljiva z jezikom, edini, ki jo lahko začutimo le z odprtim srcem. Emotivno poetična vsebina. To je tisto, kar krona palače genialnih arhitektov in platna vrhunskih slikarjev. To je tisto, kar poganja ritem glasbenega dela, da sploh lahko začne živeti. To je tisto kar poganja nas, da sploh lahko začnemo živeti. To je tisto, kar je med vrsticami in kar je včasih tako težko najti. Vendar ko to najdemo, je ves trud poplačan. Ko to najdemo, smo našli pravo lepoto. Čisto, pulzirajočo, edinstveno. In mora biti, da je tako pomembna, kakopak ne. Lepota navdaja z dobrim občutkom, z veseljem. Zakaj?
Še eno pomembno dejstvo je, ki ga glasba tako vztrajno sporoča pa se zdi, da se ga vse premalokrat zavemo: z lepoto je mogoče olepšati, osmisliti in preseči žalost in trpljenje; četudi glasba (ali kakšna druga umetnost) govori o žalosti in trpljenju, ju vedno ovije v edinstveno lepoto. Vse o čemer popolna glasba govori, je torej vselej lepo. Pa boste rekli: »Hja, kdaj pa kdaj umetnik želi, da bi kaj zvenelo tudi grdo in neprijetno.« Res je. Glasba zahteva (ker izhaja iz življenja) tudi kakšen grd obraz, še več kot to, celo brutalne prizore iz vojne (Schostakovitch: Leningrajska simfonija) ipd. A četudi je njena vsebina grdo dejanje, bo njena funkcija ta, da se grdega nemudoma zavemo, da se odzovemo s čustvom: »joj, to je resnično grdo, temačno, grozno«. In dalje: »Želim si, da bi bilo lepo in dobro«. Torej, dasiravno umetnik uveljavlja estetiko grdega, se ta uveljavlja z namenom, da nas opomni o posledicah slabega oz. še pomembneje, da nas navda z željo po lepem in dobrem. Lepota in Dobro - brez dvoma gonili prave umetnosti. Si drznem reči, Dobro in Lepota – spiritus agens življenja? Si drznem reči Dobro, počelo sveta?!

Lep pozdrav do prihodnjič! ;)