Prejšnji petek me je zbudila nekakšna posebna tišina. "Kaj je to," sem se vprašal, "kako je lahko moja ulica prazna ob času, ko na njej navadno mrgoli hitečih ljudi? Kaj počno vsi ti nizko-leteči brneči helikopterji nad mojo glavo? Saj se zdi skoraj, kot da smo tik pred bombnim napadom." Potem mi pade na pamet...saj res, papež je prispel v mesto."
Papež prinaša upanje, pravijo. Krasno in vse dobro. Sploh ne bi želel razpravljati o denarju, saj so množična pozitivna človeška občutja (ki jih papežev obisk izvabi iz ljudi) neprimerljivo dragocenejša od materialne žrtve, ki jo zahteva njegov štiridnevni obisk. A počakajte no, vse ima svojo mejo. Portugalska je v hudi ekonomski krizi (kmalu za Grčijo) in kljub temu, da ji grozi finančni zlom, je bistra vlada razglasila nacionalni praznik povsod, kamor je sveti oče blagovolil stopiti in razdati svoje upanje oz. sočutje. Če se ne motim, je to v praksi pomenilo vsaj dva nova praznična dneva. Lahko si predstavljamo kaj pomeni en dan nedela za državno ekonomijo, še posebej, če je v takšnih škripcih... Ne, ne, to je nekaj, česar trezen posameznik pač ne more razumeti.
Spoštujem vernike in zavedam se, da papež v njihovem sistemu verovanja predstavlja nekoga, ki je najbližje tistemu, k čemur stremijo - k bogu (čeprav, če smem, v tem stremljenju vse prevečkrat pozabijo, da slednji ne sedi na oblakih, ampak da so sami del njega in zato neznansko odgovorni za svoja dejanja), a vendar...
Realnost današnjega dne ne govori v prid Portugalski državi in dasiravno je papež prinesel neskončno upanje in ljubezen, dasiravno je združil vse vernike (torej veliko večino Portugalcev) za štiri dni v znamenju najvišjih človeških vrednot, ni bilo dan po njegovem odhodu ne duha ne sluha več o kakšnem posebnem optimizmu, o kakšnem velikem upanju, obogatenih človeških krepostih in še manj o izboljšanju državne ekonomije. Ne, ulice so si nadele spet taisto melodijo in nosile so iste ljudi in iste skrbi (le en dan starejše).
Zakaj? Zato; pravih človeskih kreposti se ne gre učiti kampanjsko (ob papeževih obiskih, ob božiču in veliki noči), osvojitev le-teh zahteva trajno samo-poglobitev in iskanje svoje resnice (na podlagi lastnih življenjskih izkušenj in čutenja). Potem (za)upanje pride samo od sebe; zraste iz videnja, da imamo nadzor nad svojim življenjem in ustvarjanjem in da je kvaliteta le-tega odvisna predvsem od nas samih in od tega kaj mislimo, kaj počnemo in koliko smo ubrani s svojimi željami oz. s tem, čemur posvečamo svoj čas, trud, svojo ljubezen in svoje življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar