Ko gre za umetnost, ne maram slišati te besede - tehnika. Spomni me na vse tiste uboge učence klavirja, ki so vešči v vseh mogočih prstnih vajah, kateri (še v naših časih) dan za dnem dvigujejo in spuščajo prstke na zahtevo svojih nenadahnjenih profesorjev, saj kot jim slednji obljubljajo, naj bi bil to najkrajši način za razvoj vrhunskega pianističnega aparata. No, danes lahko že v vsakem metodičnem priročniku preberemo, da so izolirane gimnastične prstne vaje obraten proces od tistega, ki rodi prave glasbene rezultate.Torej, kaj je bilo najprej? Duša ali telo? Podobno bi lahko razmišljali o tehniki in glasbeni vsebini. Je bila najprej tehnika? "Seveda ne," porečete. In seveda imate prav. Tehniko je ustvaril skladateljski duh. Chopin je s svojim duhom in glasbo, ki je prišla na svet s pomočjo njegovega neprecenljivega notranjega slišanja, postavil nove tehnične zahteve pred pianiste 19. stoletja. Zelo jasno nam je, da ni bilo obratno - da ni (kako absurdno se sliši) tehnika narekovala Chopinu, da mora napisati svoja znamenita dva opusa prelepih etud.
Glasba torej s svojim zapisom (in tistim, kar je "med vrsticami") narekuje tehniko. Z drugimi besedami, tehnika je sredstvo za dosego cilja - utelešenja glasbene vsebine. Kako deluje to sredstvo? Gre za oblikovanje misli na način, ki ustvari določen gib ali delovanje roke, prstov oz. drugih delov telesa, ki končno omogočijo zvok instrumenta, po katerem kliče glasbena vsebina. Klavirsko tehniko bi lahko preprosto ponazorili z "razmerjem med težo roke in aktivnostjo prstov"; preprosto povedano, produkcija zvoka je odvisna od tega s kakšno težo spustimo roke na klavir in kako aktivni so ob tem prsti. A ne pozabimo najpomembnejšega: omenjeno vzajemno razmerje se spreminja glede na zahteve, ki jih narekuje glasbena vsebina. Tehnika torej ni nekaj ločenega, ni tabletka, ki jo je potrebno pojesti, da bodo prsti urni (hitrost prstov je mimogrede odvisna zgolj od hitrosti misli in ne od neumornega igranja duhomornih prstnih vaj), tehnika je posledica naše volje, volje našega duha, ki želi poustvariti lepoto.
Mar ni po tem takem bolje rešiti določen tehnični problem takrat, ko se pojavi zaradi glasbene vsebine in ne obratno, tedaj, ko ne vidimo muzikalnega razloga za njegov nastanek (npr. v prstnih vajah)? Ko se torej pojavi problem terc v Bethovnovi sonati, bomo problem terc rešili s pomočjo razumevanja glasbene vsebine sonate, tako bomo rešili tudi problem osvajanja kantilene v Chopinovem nokturnu, problem oktav v etudi Moszkowskega, problem Albertijevih basov v Mozartovi sonati, itd. Glasba je naredila vse, čemur pravimo tehnika, zakaj torej ne bi v svojem delu najprej segli po razumevanju glasbene vsebine in uvideli, kaj določena glasbena misel pomeni, katero tehnično zahtevo ustvarja in zakaj.
Ne maram, ko mi kdo reče: " Joj ne zmorem zaigrati Chopinove etude op. 10 št. 4, ker je tehnično tako težka. Ni res. Ne moreš je zaigrati, ker pridno vzdiguješ prstke in ob tem ne pomisliš, da ima preljubi presto tudi svojo melodijo, ki ima stabilne in nestabilne tone, ki ima svojo koturo, svoje vrhove, da taista melodična linija (četudi v prestu) vseeno zahteva idejo lepote tona (kar pomeni, da moraš - za dosego izenačenosti zvoka in za izpeljavo hitre glasbene misli - vse gibe do skrajnosti ekonomizirati in da moraš za omogočanje hitrosti prstnega impulza popolnoma sprostiti roko itd.), da je pri vsem tem izjemno pomembna tudi leva roka (ki jo tako radi zanemarimo, med tem ko smo obsedeni s težavnostjo desne roke), saj narekuje puls, glasbeno dihanje, saj je odgovorna za harmonsko sliko, ipd. Etude torej ne zmoreš zaigrati zategadelj, ker nimaš natančne predstave oz. notranjega slišanja o tem, kaj se skriva za notami. Če ti je popolnoma jasno, zakaj je vsak ton tam, kjer je, ti bo zelo hitro tudi jasno, kako omenjeno notranje slišanje pretvoriti v ustrezen zvok. Tudi, če sedaj še ne veš, kakšne gibe boš moral ustvariti za dosego posameznih zvočnosti, ti je vsaj jasno, kaj želiš slišati. In ker je tvoja volja ogromna, boš iskal tako dolgo, dokler ne najdeš svojega zvoka. Seveda se glasbena predstava tokom vadenja spreminja, vendar to ne ovrže dejstva, da moramo že na začetku vadenja ustvariti kristalno čisto zvočno sliko o delu, ki ga bomo izvajali.
Veliko pomembneje, kot ločeno vadenje tehnike, je torej vadenje razumevanja glasbenega zapisa oz. glasbene vsebine, saj je le slednja tista, ki govori o tem, kakšen zvok je potrebno ustvariti (kako ga umestiti v čas), zakaj, in sugerira kako.
Hitrost prstov sama po sebi ne pomeni nič, takisto sproščenost roke. Njuna simbioza, ki jo narekuje emotivno-poetična glasbena vsebina je tisto, čemur bi lahko približali pojem tehnike (v tem primeru igranja klavirja). Za uvid v emotivno-potično vsebino pa ni dovolj premikati prstke deset ur na dan. Potrebno je iti iz sobe, potrebno je objeti cel svet s svojimi velikimi raztegljivimi prsti ljubezni, zakaj svet je tisti, ki je dal tebi in meni neprecenljivo možnost, da lahko slišiva lepoto.
Glasba torej s svojim zapisom (in tistim, kar je "med vrsticami") narekuje tehniko. Z drugimi besedami, tehnika je sredstvo za dosego cilja - utelešenja glasbene vsebine. Kako deluje to sredstvo? Gre za oblikovanje misli na način, ki ustvari določen gib ali delovanje roke, prstov oz. drugih delov telesa, ki končno omogočijo zvok instrumenta, po katerem kliče glasbena vsebina. Klavirsko tehniko bi lahko preprosto ponazorili z "razmerjem med težo roke in aktivnostjo prstov"; preprosto povedano, produkcija zvoka je odvisna od tega s kakšno težo spustimo roke na klavir in kako aktivni so ob tem prsti. A ne pozabimo najpomembnejšega: omenjeno vzajemno razmerje se spreminja glede na zahteve, ki jih narekuje glasbena vsebina. Tehnika torej ni nekaj ločenega, ni tabletka, ki jo je potrebno pojesti, da bodo prsti urni (hitrost prstov je mimogrede odvisna zgolj od hitrosti misli in ne od neumornega igranja duhomornih prstnih vaj), tehnika je posledica naše volje, volje našega duha, ki želi poustvariti lepoto.
Mar ni po tem takem bolje rešiti določen tehnični problem takrat, ko se pojavi zaradi glasbene vsebine in ne obratno, tedaj, ko ne vidimo muzikalnega razloga za njegov nastanek (npr. v prstnih vajah)? Ko se torej pojavi problem terc v Bethovnovi sonati, bomo problem terc rešili s pomočjo razumevanja glasbene vsebine sonate, tako bomo rešili tudi problem osvajanja kantilene v Chopinovem nokturnu, problem oktav v etudi Moszkowskega, problem Albertijevih basov v Mozartovi sonati, itd. Glasba je naredila vse, čemur pravimo tehnika, zakaj torej ne bi v svojem delu najprej segli po razumevanju glasbene vsebine in uvideli, kaj določena glasbena misel pomeni, katero tehnično zahtevo ustvarja in zakaj.
Ne maram, ko mi kdo reče: " Joj ne zmorem zaigrati Chopinove etude op. 10 št. 4, ker je tehnično tako težka. Ni res. Ne moreš je zaigrati, ker pridno vzdiguješ prstke in ob tem ne pomisliš, da ima preljubi presto tudi svojo melodijo, ki ima stabilne in nestabilne tone, ki ima svojo koturo, svoje vrhove, da taista melodična linija (četudi v prestu) vseeno zahteva idejo lepote tona (kar pomeni, da moraš - za dosego izenačenosti zvoka in za izpeljavo hitre glasbene misli - vse gibe do skrajnosti ekonomizirati in da moraš za omogočanje hitrosti prstnega impulza popolnoma sprostiti roko itd.), da je pri vsem tem izjemno pomembna tudi leva roka (ki jo tako radi zanemarimo, med tem ko smo obsedeni s težavnostjo desne roke), saj narekuje puls, glasbeno dihanje, saj je odgovorna za harmonsko sliko, ipd. Etude torej ne zmoreš zaigrati zategadelj, ker nimaš natančne predstave oz. notranjega slišanja o tem, kaj se skriva za notami. Če ti je popolnoma jasno, zakaj je vsak ton tam, kjer je, ti bo zelo hitro tudi jasno, kako omenjeno notranje slišanje pretvoriti v ustrezen zvok. Tudi, če sedaj še ne veš, kakšne gibe boš moral ustvariti za dosego posameznih zvočnosti, ti je vsaj jasno, kaj želiš slišati. In ker je tvoja volja ogromna, boš iskal tako dolgo, dokler ne najdeš svojega zvoka. Seveda se glasbena predstava tokom vadenja spreminja, vendar to ne ovrže dejstva, da moramo že na začetku vadenja ustvariti kristalno čisto zvočno sliko o delu, ki ga bomo izvajali.
Veliko pomembneje, kot ločeno vadenje tehnike, je torej vadenje razumevanja glasbenega zapisa oz. glasbene vsebine, saj je le slednja tista, ki govori o tem, kakšen zvok je potrebno ustvariti (kako ga umestiti v čas), zakaj, in sugerira kako.
Hitrost prstov sama po sebi ne pomeni nič, takisto sproščenost roke. Njuna simbioza, ki jo narekuje emotivno-poetična glasbena vsebina je tisto, čemur bi lahko približali pojem tehnike (v tem primeru igranja klavirja). Za uvid v emotivno-potično vsebino pa ni dovolj premikati prstke deset ur na dan. Potrebno je iti iz sobe, potrebno je objeti cel svet s svojimi velikimi raztegljivimi prsti ljubezni, zakaj svet je tisti, ki je dal tebi in meni neprecenljivo možnost, da lahko slišiva lepoto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar