Noč Svetega Janeza

Naj prekinem svoje običajno objokavanje portugalskih kulturno-socialnih vzorcev z nečim, kar je resnično enkratno in kar je najverjetneje moč doživeti le v Portu in nikjer drugje na svetu. Noč s 23. na 24. junij - t.i. Noč svetega Janeza je eden najlepših praznikov, kar sem jih kdajkoli doživel. V počastitev svetnika, zavetnika zaljubljenih, se celotno mesto odpravi dol k reki, izkazujoč veselje, sočutje na prav poseben način;
s plastičnimi kladivci, ki ustvarjajo tanko-piskajoč zvok, ljudje (na tistoče in tisoče jih je) nežno tolčejo drug drugega po glavi. Kladivca lahko zamemjajo tudi rožnati česnovi bunkasti cvetovi na dolgih pecljih (a ti so še precej bolj žgečkljivi kot kladivca). Večerno magijo dopolnjujejo prelepi pobarvani goreči papirnati baloni, ki se vzpenjajo proti temnem nebu (najbrž skupaj z željami in molitvami) z vseh koncev mesta in mogočen polurni ognjemet, izstreljen s treh čolnov, zasidranih sredi reke Douro.
Praznik spremljajo še mnoge druge aktivnosti in veliko simbolnosti (večerjanje sardinic - Sardinhada), okraševanje mesta s pisanimi trakovi in žogicami...), a še enkrat, najlepša je gesta s kladivci, ki združuje ljudi (četudi samo za en dan) na prav poseben nacin. Ob prijateljskem udarjanju človeka po glavi s plastičnim kladvicem in z iskrenim nasmehom na obrazu namreč ne moreš uiti alkimiji, ki te zbliža z njim nenavadno hitro in na prav poseben način. To je edini dan, edini čas, ko lahko nakloniš pozornost (ljubezen, sočutje, radost ob praznovanju) komur koli in kdaj koli si zaželiš. In kar je še lepše, vsakdo je tvoje naklonjenosti izjemno vesel, pa naj si bo mlad ali star, sofisticiran ali preprost, reven ali bogat.

Krasen praznik. Če greste na počitnice v Porto, pojdite v času "São João-a".

Brahmsov večer - prisrčno povabljeni!

Johannes Brahms: “Straight-away the ideas flow in upon me, directly from God, and not only do I see distinct themes in my mind's eye, but they are clothed in the right forms, harmonies, and orchestration.”

Finale velikega tekmovanja Queen Elisabeth (s korejskim priokusom)

http://www.cmireb.be/en/


Pianiste -finaliste http://www.cmireb.be/en/p/2/12/143/147/finalisten.html

lahko, po sledečem urniku, http://www.cmireb.be/data/presse/Final%20programme-01.pdf

spremljate tudi v živo http://video.cmireb.be/live .

Če ne utegnete, lahko posnetke njihovih nastopov najdete v video-arhivu tekmovanja: http://video.cmireb.be/vod


Pa obilo užitkov!

V imenu...

Prejšnji petek me je zbudila nekakšna posebna tišina. "Kaj je to," sem se vprašal, "kako je lahko moja ulica prazna ob času, ko na njej navadno mrgoli hitečih ljudi? Kaj počno vsi ti nizko-leteči brneči helikopterji nad mojo glavo? Saj se zdi skoraj, kot da smo tik pred bombnim napadom." Potem mi pade na pamet...saj res, papež je prispel v mesto."
Papež prinaša upanje, pravijo. Krasno in vse dobro. Sploh ne bi želel razpravljati o denarju, saj so množična pozitivna človeška občutja (ki jih papežev obisk izvabi iz ljudi) neprimerljivo dragocenejša od materialne žrtve, ki jo zahteva njegov štiridnevni obisk. A počakajte no, vse ima svojo mejo. Portugalska je v hudi ekonomski krizi (kmalu za Grčijo) in kljub temu, da ji grozi finančni zlom, je bistra vlada razglasila nacionalni praznik povsod, kamor je sveti oče blagovolil stopiti in razdati svoje upanje oz. sočutje. Če se ne motim, je to v praksi pomenilo vsaj dva nova praznična dneva. Lahko si predstavljamo kaj pomeni en dan nedela za državno ekonomijo, še posebej, če je v takšnih škripcih... Ne, ne, to je nekaj, česar trezen posameznik pač ne more razumeti.
Spoštujem vernike in zavedam se, da papež v njihovem sistemu verovanja predstavlja nekoga, ki je najbližje tistemu, k čemur stremijo - k bogu (čeprav, če smem, v tem stremljenju vse prevečkrat pozabijo, da slednji ne sedi na oblakih, ampak da so sami del njega in zato neznansko odgovorni za svoja dejanja), a vendar...
Realnost današnjega dne ne govori v prid Portugalski državi in dasiravno je papež prinesel neskončno upanje in ljubezen, dasiravno je združil vse vernike (torej veliko večino Portugalcev) za štiri dni v znamenju najvišjih človeških vrednot, ni bilo dan po njegovem odhodu ne duha ne sluha več o kakšnem posebnem optimizmu, o kakšnem velikem upanju, obogatenih človeških krepostih in še manj o izboljšanju državne ekonomije. Ne, ulice so si nadele spet taisto melodijo in nosile so iste ljudi in iste skrbi (le en dan starejše).
Zakaj? Zato; pravih človeskih kreposti se ne gre učiti kampanjsko (ob papeževih obiskih, ob božiču in veliki noči), osvojitev le-teh zahteva trajno samo-poglobitev in iskanje svoje resnice (na podlagi lastnih življenjskih izkušenj in čutenja). Potem (za)upanje pride samo od sebe; zraste iz videnja, da imamo nadzor nad svojim življenjem in ustvarjanjem in da je kvaliteta le-tega odvisna predvsem od nas samih in od tega kaj mislimo, kaj počnemo in koliko smo ubrani s svojimi željami oz. s tem, čemur posvečamo svoj čas, trud, svojo ljubezen in svoje življenje.

Gremo na demonstracije!

Predvčerajšnjim je bil en žalosten dan za zgodovino visokega šolstva na Slovenskem. Masa študentov (okoli 10.000 jih je bilo) je končala svoje burne demonstracije pred parlamentom na precej klavrn način...

Citiram novice iz Dnevnika (20. 5. 2010):
Pročelje parlamenta je obtolčeno, domala vse šipe na oknih razbite, steklena vhodna vrata zdrobljena. Množica jeznih študentskih demonstrantov, ki so včeraj protestirali "za boljši socialni status študentov in dijakov" je v stavbo metala vse, kar jim je prišlo pod roke, najprej jajca, toaletni papir, plastenke, pločevinke piva in steklenice, nato še granitne kocke. Vsakič, ko je počilo steklo, so se iz večtisočglave množice zaslišali glasni žvižgi odobravanja in glasni vzkliki "toooooooo!.
V zelenico pred parlamentom je iz množice priletela celo molotovka, požgala grm ter osmodila pročelje. Ko je protestnike navsezadnje obkolilo vsaj sto policistov specialcev, so ti začeli obmetavati še njih. Najprej s kamenjem in jajci, nato s steklenicami in plastenkami, nazadnje tudi s kamenjem. "Enega pa smo le ranili," je ponosno povedal okajeni protestnik.

Lepo bi bilo imeti vpogled v statistiko, koliko študentov od teh, ki so sodelovali na burnih sredinih demonstracijah, je dejansko že študiralo zunaj svoje rodne dežele za daljše časovno obdobje. Skoraj prepričan sem, da ne prav veliko, saj bi v nasprotnem primeru jasno pritrdili, kako neizprosne in trde so razmere za študente v tujini oz. nasprotno - kako priviligirani so, na mnogih področjih socialno-kulturnega življenja, študentje v Sloveniji. Ta uvid bi jih najbrž precej užalostil, saj bi spoznali, da so za izraz črnobelega množičnega prepričanja (ali protesta) morali uničiti umetniško delo, ki nima nobene zveze z nasiljem in uničevanjem (četudi politika, ki v njem deluje lahko ima), ampak prav nasprotno simbolizira njihove korenine in uteleša najvišje humanistične vrednote. Končno, spoznali bi žalostno resnico, da so onečastili institucijo, ki jim je (kljub vsem spornim zakonom, ki so bili in ki še bodo) omogočila možnost kvalitetnega izobraževanja in dojstojnega življenja v deželi, kjer so se rodili.

GABRIELA MONTERO: Kako sem jo lahko spregledal?!?!

"Ko improviziram," pravi Gabriela , "se povežem s svojo publiko na povsem edinstven način - in oni se povežejo z menoj. Ker improvizacija predstavlja tako velik del tega, kar sem, se lahko skoznjo najbolj naravno in spontano izrazim. Improviziram od trenutka, ko so se moje roke prvič dotaknile klavirja, a mnoga leta sem ta aspekt svojega igranja skrivala pred drugimi. Potem me je en dan slišala Martha Argerich, ki je postala ob moji improvizaciji popolnoma eksatična. Še več kot to, prav Martha je bila tista, ki me je prepričala, da je mogoče združiti kariero resnega "klasičnega" umetnika z mojo drugo platjo, ki je precej edintvena."

Vse ostalo si lahko preberete tukaj:

http://www.gabrielamontero.com/

Gremo v "Casa da Musica"

Klavirski recital EMANUELA AXA: Porto, Casa da Musica, 15. 5. 2010

Beethoven: Sonata v C-duru, op 2, št. 3
---> Nepozabno, razumel sem vsak ton. Kakšna diferenciacija v zvoku, kako jasna struktura in koliko čarovnosti. In joj, ta Beethoven! Bravo!

Kaija Saariaho: Ballade (for Manny)
---> Kar je naredil iz te balade, je lepo.

Beethoven: Sonata v Es-duru, op. 81a "Les Adieux"
--->Kopiram komentar na prvo sonato...Bravo!

Chopin: Polonaise-Fantasie v As-duru, op. 61
---> Lepo, razumljivo, a Chopin bi rabil še kakšno drugo zvočno dimenzijo, npr. malo več briliance.

3 Mazurke:
e-mol, op. 41 št.1 ---> pogrešam ples, dvojna stilizacija!
C-dur, op.21 št. 3 ---> lepo, malo več jasnosti v trilčkih
c-mol, op. 56 št. 3 ---> zelo stilizirana mazurka, a vendar...

Thomas Ades: Tri Mazurke, op. 27
---> lepe mazurke, z očitnim chopinovskim vplivom a vendar v svojem jeziku. Izkoriščanje skrajnosti klavirja. Zelo lepo.

Chopin: Scherzo št. 2 v b-molu, op 31
---> Zares dobro. Vse na svojem mestu, le tista brilianca na določenih mestih, samo še to, mogoče vprašanje pianizma...

Izjemen glasbenik, tale Ax! Toplo priporočam!

INGRID HÄBLER : Kakšna referenca za dunajsko klasiko in Schuberta!

Ingrid Haebler se je rodila na Dunaju, 20. junija 1929. Študirala je na Mozarteumu v Salzburgu, na Dunajski akademiji za glasbo, na Ženevskem konzervatoriju (z Nikito Magaloffom) in zasebno v Parizu, z Marguerite Long. Kot koncertna pianistka je gostovala po vsem svetu, vendar bolj, kot po tem, je znana po seriji posnetkov iz let od 1950 do 1980. Njen posnetek vseh Mozartovih klavirskih sonat za znamko Denon je še vedno tretiran, kot eden najboljših integralnih posnetkov vseh časov. Haeblerjeva je posnela tudi vse Mozartove klavirske koncerte (skoraj vse izmed njih dvakrat) - pogosto s svojimi kadencami - in vse Schubertove sonate. Bila je ena od mnogih avstrijskih glasbenikov, ki so eksperimetnirali tudi na starih instrumentih (iz tega izkustva so nastali njeni posnetki J. C. Bacha). Posebej cenjeni so tudi njeni posnetki Beethovnovih sonat z violinistom Henrykom Szeryngom.

Mozart: Sonata v a-molu, KV 310

Schubert: Sonata v A-duru, D 664

Hudiča, pa kaj je s temi čevlji?

Verjetno je protizakonito oglaševati antipropagando za čevlje, zato se bom poskusil izogniti slikovnemu materialu, čeprav me nemalo muči, da bi pokazal vse to, kar nima nobene zveze z estetiko.

Vedno so me privlačili detajli in tudi tukaj, v Portu, ne morem mimo enega presenteljivega "generalnega čeveljskega presenečenja".
Včasih sonce močno zablešči in tista difuzna svetloba pred pomladansko ploho me prisili da se zazrem v tla, kjer najdem trenutek miru za oči. A glej hudiča, potem vidim vse tiste čevlje...
Ko zagledam mladino, ki nosi te preljube superge - trenutno še posebej aktualne tiste malo širše in višje, da si lahko za gležnje zatlačijo hlače. Pa tisti pol-škornji, kako se jim že reče, rumeni in kosmati, napol kavbojski (za katere sem mislil, da so že desetletja nazaj izumrli), Allstar-ke (ki so sicer legendarne, a ne zraven črnih hlač ali lanenega krila, ki ga kupiš v Zari), Nike-ice vseh vrst - porisane, poslikane, popisane ali pa kar tisti športni copati, s katerimi smo pri urah telesne vzgoje tekli na 600 m - udobni a grdi kot strela... No potem se najde kdo, ki te ne zbode preveč v oči, čeprav je prevzel čeveljske navade od svojega dedka ipd.
Pa saj ti čevlji na koncu koncev sploh niso najbolj grozni. Neestetska je kombinacija čevljev in obleke, saj se čevlji (ki so nekako bolj antične ali infantilne narave) skoraj nikoli ne zlijejo z obleko, z materiali in barvami (ki trenutno dominirajo v svetovni konfekcijski modi, mimogrede tudi vredni premisleka). Seveda so moški na splošno malenkost manj estetski in zato je kriva predvsem konfekcija, ki ženskam ponuja desetkrat večjo izbiro, a na vse zadnje moram priznati, da me tudi ženske večinoma presenečajo bolj v negativni, kot v pozitivni smeri. Po mojem mnenju je najbolj estetsko urejena in najbolj usklajena s svojo obleko starejša popolacija prebivalstva, ki je ohranila in obvarovala tisto dobro mero iz starih časov.

Pa kaj me briga. Ampak mene vedno vse briga in ne morem "ne videti". In do lepih čevljev gojim posebno afiniteto... Žal mi je, da moram spet nekaj bednega posplošiti, a generalni portugalski "čeveljski okus" (če ne tudi okus za oblačenje) je slabši, kot sem ga vajen. Ko pogledaš neko bitje na tistih čevljih v tisti obleki...Ne. To pač ne gre skupaj. To ni najlepše.

Seveda, živele izjeme in živeli otroci s svojimi pravljičnimi čeveljci! :)

Šostakovičev Koncert za klavir in orkester št. 2: Otroška glasba ali izdelek visoke umetniške vrednosti?

Danes je 72. rojstni dan Maxima Šostakoviča. 10. maj 1957 je bil tudi dan, ko si je slednji prislužil diplomo Moskovskega konservatorija s premiero očetovega 2. klavirskega koncerta (posvečenega sinu).

Dmitrij Šostakovič o svojem Koncertu za klavir in orkester št 2.:"... Skladam slabo. Pravkar sem končal klavirski koncert, ki nima absolutno nobene umetniške, niti idealistične vrednosti."

No, ne vem, če lahko prikimam tej strogi samokritiki. Res je, da je delo vsebinsko enostavnejše in lahkotnejše od drugih koncertov in da ne (tako zelo eksplicitno) govori v Šostakovičevem tipičnem sarkastičnem in satiričnem jeziku (čeprav sta na kar nekaj mestih v prvem in zadnjem stavku več kot očitna dramatična moč konflikta in humor). Res je, da je koncert napisan v neoklasicističnem slogu, v konvencionalni sonatni formi; začenši z Allegrom, ki ga nasledita romantično nadahnjeni in melanholični srednji stavek in radostno-nasmejani zadnji stavek. Vendar ob vsem tem ne smemo spregledati, da je enostaven klasični jezik razvit do najvišjega umetniškega nivoja (z mojstrskim grajenjem na motivih, s spretno uporabo polifonije, v kreiranju edinstvenih razpoloženj, barv, v oblikovanju izvirnih glasbenih misli in celote) in da je hkrati odličen pedagoški pripomoček, saj je koncert dosegljiv tudi mladim pianistom.


Yefim Bronfman, klavir